20 éves a Szlovén-Magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor - Nemzetközi konferencia (Szombathely, 2010)
ELŐADÁSOK - Peter Pavel Klasinc: A Nemzetközi Levéltári Kutatótábor, 1991–2010 (Összefoglaló)
borili na fronti, ampak so v glavnem popravljali porušene mostove in ceste. Le v najhujših primerih so se vojskovali. Zivljenje v strelskem jarku je bila za vsakega vojaka zelo težka preizkušnja. Tukaj so k bogu molili tudi takšni, ki prej nikoli niso verjek vanj. Po Zsigmondovih besedah vojaki v jarku niso videli in slišali nobenega uničenja, le streljali so drug na drugega tér poslušali grmenje. In če je kdo umrl, so ga samo zavili v šotorsko krilo tér »vrgli« v luknjo, brez kakršnihkoli ceremonij. Samo še en majhen križ so zapičili v zemljo. Večje število vojakov pa so pokopali v skupno grobnico. Vojaki, ki so bili vpoklicani, so dobili za to tudi plačilo. Zsigmond je ženi nerad pisai o tem, saj se je bal, da bo tudi ona želela vstopiti v vojsko. Srečal je le eno vojakinjo, ki je bila v 3. szegedskem polku skupaj s svojim soprogom. On se je vojskoval, ona pa je služila kot kuharica. Dnevno so vojaki dobili 18 krajcarjev plačila. Nekaj ćasa je bil Zsigmond v polku, kjer so dobili tudi 44 fillérov za vino. Ta znesek so izplačevali le v redkih polkih. Seveda plača ni bila vedno redna, zato je bil Zsigmond prepričan, da so nekateri na ta račun tudi obogateli, saj je v blagajnah ostajal tudi denar za umrle in izginule oz. pogrešane vojake. Tudi v bolnišnici so vojaki dobivak plačo, in sicer 3 krajcarje na dan. To je bil torej težko zaslužen denar, saj je zivljenje vojakov vekkokrat viselő na nitki. Morda so obstajak tudi takšni, ki jim je bila plača pogodu, vendar so bili ti daleč od bojišč, sedek so v kakšnih pisarnah in dobivak visoke place. V BOLN1ŠN1C1 (NOVEMBER 1914-APRIL 1915) V V bolnišni v Opavi je Zsigmond bil vse od 15. novembra 1914 do 15. januarja 1915. Zeni je pisai zelo pogosto. Tolažil jo je s tem, da je na dobrem mestu, da se mu tukaj ne more več zgoditi nič hudega. Tudi hrana v bolnišnici je bila redna in vekko boljša kot na fronti, kjer so dobivali le kavo in juho, kruh pa je bil velika redkost. Močno je upal, da bo zima minila, preden ga bodo spet poslali nazaj na bojišče. Zena mu je v bolnišnico poleg pisem pošiljala tudi pakete hrane. Pred božičem je izvedel, da ga bodo odpeljak drugam, miskl je, da morda v Kanižo. Ves navdušen je pisai domov, da bo morda za praznike doma. V svojih pismih je podrobno opisal tudi bolnišnico, bolničarki iz Berkna, ki so ju bolniki morak Idicati »sveszter« in zdravnike, ki so bolnike pregledovak dvakrat dnevno. Sredi decembra je v pismu le priznal, da je bil mnogo hűje ranjen, kot je napisal sprva. Vdan v svojo usodo je ugotavljal, da še ni možnosti za konec vojne, saj je tudi Srbija vstopila vanjo. Tako je pisai: »Tepki cast so pred mini. Ne ve se, kdaj bo konec. Sovrapnik prepi na nas p dveb strani. Odprvega trenutka dalje vidim situacijo nase monarhije pelo resno in mislim, da bo konec pomp« Iz pisem izvemo tudi, da so Rusi na svojih pohodih v Galiciji pustik pravo razdejanje; hiše so ostale brez oken in vrat, pohištvo so razbili in požgak, kar so potrebovak, pa so odnesli s seboj. Zivino so odgnali, ženske pa posilik. 72 20 let delovanja slovensko-madparskegaMednarodnega arhivskega rapiskovalnega tabora
