20 éves a Szlovén-Magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor - Nemzetközi konferencia (Szombathely, 2010)
ELŐADÁSOK - Peter Pavel Klasinc: A Nemzetközi Levéltári Kutatótábor, 1991–2010 (Összefoglaló)
20 éves a szlovén—magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor Posebno težko je bilo ob boáicu 1914. Takrat je bolnike obiskal tudi vojaški duhovnik ter daroval mašo in bodril vojake. Dobili so tudi darila: en par pletenih onué (kos blaga za ovijanje stopala), dva robca, milo, notes, tri svinénike, osemnajst kuvert in papir, tri kartice, štiri dopisnice, en cigaretni ustmk, pecivo in tri kocke éokolade. Zaskrbljen je bil, kaj mu bo prineslo leto 1915. Zadnje pismo leta 1914 je koncai z besedami, da bo morda leto 1915 njegovo poslednje. Sredi januarja 1915 so Zsigmonda iz Opave prestavili v Brüx (češko Most). Tja so potovali z vlakom. Na pori do tja so jih na postajah pričakovale ženske, otroci in starejši ljudje tér jim ponujali tobak, cigarete, kruh z maslom in čaj. V Brüxu pa je bilo mogoče v bolnišnični kantini kupiti tudi pivo. Dnevi v bolnišnici so se vlekli, zato se je Zsigmond javil za pomočnika v kuhinji. Pomival je posodo in stregel obroke. Naučil se je tudi nekaj nemških besed. Včasih je šel na železniško postajo in opazoval potnike, da bi morebiti srečal kakšnega znanca. Tudi sem mu je žena pošiljala pakete, v njih pa npr. slivovko, meso, orehe, skuto, pecivo, kruh in jabolka. Paketov, ki so jih vojaki prejeli od svojih domačih, v Brüxu niso pregledovali, kot so to počeli v Troppau, pa tudi sicer je bila hrana dobra, saj so dvakrat na dán dobili meso, tudi pečeno svinjino, mlečno kavo, riž (mastni ali sladki), krompir in krofe. Vés éas pa Zsiga piše, da vojne še ne bo hitro konec. Po njegovih besedah bo trajala vsaj še leto dni ali celo dve, éeprav je imela vsaka stran velike izgube. Vprašanje je le, katera stran bo bolj vzdržljiva. Tista bo narnrec zmagala. »Nas je manj in homo tejko ipdrjali. In na koncu bomo kljub n ajvéjim naporom i^gubili.« Zsigmond je zelo dobro vedel, kaj pomeni prebiti v bolnici čim več časa, in je velikokrat s tem tudi tolažil ženo. Tako so se vojaki narnrec izognili fronti oz. bojišču. Ko si enkrat odšel domov na dopust, si slej ko prej prišel nazaj na fronto. Po eni strani upanje na čim hitrejše snidenje, po drugi strani pa vztrajanje v bolnišnici. Ko so vojaki imeli možnost, so odšli tudi v cerkev k maši in se spovedali. Po spovedi je imel Zsigmond čisto vest in srce, pripravljen je bil na vse, svojo usodo je položil v božje roke. Prišel je mesec marec in Zsigmond je zeni v vsakem pismu napisal, da ga bodo morda že kmalu poslali na dopust. Domov ji je poslal tudi svoj paket zimskih oblaéil, ki jih poleti na fronti ni več potreboval. Konéno je 2. aprila rés prispel domov oz. v Kanižo. Se preden so ga dokončno odpustili iz bolnišnice, so ga na poti domov zadržali še v bolnišnici v Pragi, kjer je bil na opazovanju. Tega ni pricakoval, zato je postai čisto obupan. Izvedel je narnrec, da so nekateri na takšnem opazovanju že več kot mesec dni. Pisai je, da je mesto zelo veliko in da skozenj teée velika reka. Íz pouka zemljepisa se ni spomnil, katera reka je to, ampak menil je, da ni manjša od Donave v Bratislavi. Na opazovanju v praški bolnišnici je bil enajst dni. Med seboj so bili pomešani vojaki, civilisti in tudi Cigani. Zato se je Zsiga bal, da bo dobil uši. 73
