20 éves a Szlovén-Magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor - Nemzetközi konferencia (Szombathely, 2010)

ELŐADÁSOK - Paksy Zoltán: Gondolatok a szlovén–magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor jövőjéről – Egy táborvezető elképzelései

20 let delovanja slovensko-mad^arskega Mednarodnega arhivskega ra^iskovalnega tabora

urejajo sodelavci arhivov in jih uporabljajo pri svojih znanstvenih publikacijah in navedbi virov.

Nova priložnost, ki jo je mogoče koristno uporabiti, se skriva v dejstvu, da je v okviru raziskovalnega tabora potrebno obiskati osebe v kraju, ki tudi same opravljajo lokalno-zgodovinske raziskave, zbirajo listine, in bi lahko delali v sodelovanju z njimi. To bi lahko nadaljevali tudi v prihodnje.

Enotedenski tabor se običajno deli na dva dela, v prvi polovici se izvaja raziskovanje na slovenski strani, v organizaciji slovenskih kolegov, v drugi polovici pa na Madžarskem. Organizatorji so dajali poudarek temu, da se obiščejo naselja, ki ležijo neposredno ob slovensko-madžarski meji, in kjer med prebivalci živijo tudi krajani, ki so pripadniki etnikuma sosednje države, torej prednost uživajo slovenske vasi na Madžarskem in madžarske vasi v Sloveniji ter naselja z mešanim življem. Ce tendence zaradi zmanjšanja števila vasi ne bo mogoče nadaljevati, se bo raziskovanje lahko preneslo tudi na obmoqa, ki so bolj oddaljena od meje.

Najpomembnejša naloga v prihodnje bo poglobitev strokovnega dela tabora. Po naših predvidevanjih bi se — poleg arhivarjev — morali v delo vključiti tudi drugi strokovnjaki, ki opravljajo raziskovalno delo na svojem podroqu. Poleg kolegov arhivarjev bi se lahko vkljudli etnografi, strokovnjaki za raziskovanje družbenih vprašanj in sociologi. Ob tern bi v okviru tabora sodelovali tudi študentje zgodovine, arhivistike in sociologije ter seveda tehnično osebje, vozniki in računalničarji. Te strokovnjake bi poiskali z navezavo stikov s slovenskimi in madžarskimi univerzami, ki bi jih vključili v raziskovalno delo. Stevilo udeležencev tabora, skupaj z naštetimi strokovnjaki, bi znašalo okrog 30. Obenem pa mladih raziskovalcev ne bi izbirali med srednješolci, ampak med študenti univerz, na primer na podlagi priporočil njihovih profesorjev. Izmed študijskih smeri bi imeli prednost zgodovina, etnografija in sociologija, in naj omenim, da na univerzi v Szombathelvu deluje tudi smer arhivistika. Navezava stikov z njimi bi bila vsekakor potrebna.

Raziskovalni projekt bi potekal v treh smereh: po eni strani bi, v sldadu s tradicijo, nadaljevali raziskovanje arhivskih dokumentov. Torej bi v izbranem naselju ponovno zbirali vse tiste listine, ki bi jih njihovi lastniki prepustili raziskovalcem, dokumente, ki nam jih ne bi izročili, pa bi digitalizirali.

Po drugi strani bi kolegi etnografi raziskovali etnografsko in grajeno dediščino, duhovne in kulturne zaklade ter dediščino naselij, v katerih poteka raziskovanje. Zbirali bi predmete, fotografije in etnografske zapise.

Naloga kolegov sociologov ali raziskovalcev družbenih vprašanj bi bilo zbiranje odgovorov na vprašanja in izpolnjevanje ankét, v katere bi zajeli vse prebivalce izbranih naselij, kjer bi raziskovali družbeno zgodovino skupnosti s posebnim ozirom na:

— tendence preslojevanja poklicev skozi generacije,

— zasledovanje sprememb glede premoženja, s posebnim poudarkom na politični tranziciji in spremembi meja,

126