Források a Muravidék történetéhez - Szöveggyűjtemény. 1. kötet, 871-1849 (Szombathely-Zalaegerszeg, 2008)
FORRÁSOK 871-1849
tására. A magyar seregek 1241. április 11-én katasztrofális vereséget szenvedtek a tatároktól Muhinál. A király menekülésre kényszerült, és hiába fordult segítségért Európához. A tatárok az egész Felvidéket és az Alföldet elfoglalták, 1242 elején pedig átjutottak a Dunántúlra, ahol csak az erős kővárakat nem tudták elpusztítani. 1242 tavaszán a tatárok váratlanul elhagyták az országot, óriási pusztulást hagyva maguk után. A király levonva a tatárjárás tanulságait, nagyszabású várépítő munkába kezdett, és erre ösztönözte híveit is. A király halálakor már körülbelül 100 olyan kővár állott, amely támadás esetén képes volt menedéket nyújtani a lakosságnak. Jóllehet Zalát szerencsére csak áttételesen érintette a tatár veszedelem, tudomásunk van arról, hogy IV. Béla oldalán zalaiak is harcoltak a muhi csatában. Felsőlendva földjét IV. (Kun) László király adományozta Gutkeled nemzetségbéli Amadénak 1275-ben. Családjának kihalta után 1358-ban Kont Miklós nádor kapta meg, tőle szerezték meg a Széchyek, akik hosszú évszázadokig a vár és környékének urai voltak. Bana ispán és fia, Paris, Herény nembeli vasvári várjobbágyok, abban a hadjáratban, amelyet a csehek királya ellen vívtunk, 10 hűségesen szolgáltak, és ugyanazon Bana ispán irántunk való odaadásában nem sokkal később Limbuh 11 vára alatt kőhajítógép által megsebesítve elesett, továbbá Sixtus, Bana ispán testvére Frösten 12 várának ostrománál igen dicséretes módon harcolva életét vesztette. Forrás: Kristó, 1992. 71. p. 10 1271-ben. Felsőlendva, Grad, Szlovénia. 1 Fürstenfeld, Ausztria. <-$#— napadom. Dne 11. aprila 1241 je madžarska vojska pri naselju Muhi doživela katastrofalen poraz s Tatari. Kralj je bil prisiljen pobegniti, in se je zaman obračal po pomoč k Evropi. Tatari so zasedli celotni severni in vzhodni del države, torej Felvidék (današnja Slovaška) in Alföld, ter prišli do Prekdonavja, kjer jim edinole močnih kamnitih gradov ni uspelo razdejati. Spomladi leta 1242 so Tatari nepričakovano zapustili državo in za seboj pustili velikansko opustošenje. Kralju je bil tatarski vdor v državo dober nauk, zato je začel z obsežnimi deli postavljanja gradov in k temu spodbujal tudi svoje pristaše. Ob smrti kralja je stalo že blizu 100 kamnitih gradov, ki bi bili ob napadih primerna zatočišča in pribežališča za prebivalstvo. Čeprav se je tatarska nevarnost le posredno dotaknila Žalske pokrajine, je znano, da so se na strani Bele IV. v bitki pri Muhi, borili tudi prebivalci tega območja. Zemljišče Gornje Lendave je kralj Ladislav (Kun) IV. leta 1275 podaril Amadéju iz rodovine Gutkeled. Potem, ko je družina izumrla, ga je pridobil palatin Miklós Kont, od njega pa družina Széchy, ki je bila dolga stoletja gospodar gradu in njegove okolice. ji' Zupan Bana in njegov sin Paris iz rodbine Herény, grajska podložnika (iobagio castri) iz Vasvára, sta se v vojnem pohodu, ki smo ga bojevali 10 zoper češkega kralja, zvesto borila, in taistega župana Bana je pri predanosti naši strani nedolgo zatem pod gradom Limbuh 11 ranil kamnometalec, in je padel, Sixtus, brat Župana Bana, pa je pri obleganju gradu Frösten 12 izgubil življenje v boju, v katerem se je zelo hvalevredno bojeval. Vir: Kristó, 1992. 71. p. 10 Leta 1271. Gornja Lendava, Grad, Slovenija. Fürstenfeld, Avstrija. 46