Források a Muravidék történetéhez - Szöveggyűjtemény. 1. kötet, 871-1849 (Szombathely-Zalaegerszeg, 2008)

FORRÁSOK 871-1849

tására. A magyar seregek 1241. április 11-én katasztrofális vereséget szenvedtek a tatároktól Muhinál. A király menekü­lésre kényszerült, és hiába fordult segítsé­gért Európához. A tatárok az egész Felvi­déket és az Alföldet elfoglalták, 1242 elején pedig átjutottak a Dunántúlra, ahol csak az erős kővárakat nem tudták elpusztítani. 1242 tavaszán a tatárok vá­ratlanul elhagyták az országot, óriási pusztulást hagyva maguk után. A király levonva a tatárjárás tanulságait, nagysza­bású várépítő munkába kezdett, és erre ösztönözte híveit is. A király halálakor már körülbelül 100 olyan kővár állott, amely támadás esetén képes volt mene­déket nyújtani a lakosságnak. Jóllehet Zalát szerencsére csak átté­telesen érintette a tatár veszedelem, tu­domásunk van arról, hogy IV. Béla olda­lán zalaiak is harcoltak a muhi csatában. Felsőlendva földjét IV. (Kun) Lász­ló király adományozta Gutkeled nemzet­ségbéli Amadénak 1275-ben. Családjá­nak kihalta után 1358-ban Kont Miklós nádor kapta meg, tőle szerezték meg a Széchyek, akik hosszú évszázadokig a vár és környékének urai voltak. Bana ispán és fia, Paris, Herény nem­beli vasvári várjobbágyok, abban a hadjáratban, amelyet a csehek királya ellen vívtunk, 10 hűségesen szolgáltak, és ugyanazon Bana ispán irántunk való odaadásában nem sokkal később Limbuh 11 vára alatt kőhajítógép által megsebesítve elesett, továbbá Sixtus, Bana ispán testvére Frösten 12 várá­nak ostrománál igen dicséretes mó­don harcolva életét vesztette. Forrás: Kristó, 1992. 71. p. 10 1271-ben. Felsőlendva, Grad, Szlovénia. 1 Fürstenfeld, Ausztria. <-$#— napadom. Dne 11. aprila 1241 je madžar­ska vojska pri naselju Muhi doživela katast­rofalen poraz s Tatari. Kralj je bil prisiljen pobegniti, in se je zaman obračal po pomoč k Evropi. Tatari so zasedli celotni severni in vzhodni del države, torej Felvidék (današnja Slovaška) in Alföld, ter prišli do Prekdonav­ja, kjer jim edinole močnih kamnitih gradov ni uspelo razdejati. Spomladi leta 1242 so Tatari nepričakovano zapustili državo in za seboj pustili velikansko opustošenje. Kralju je bil tatarski vdor v državo dober nauk, za­to je začel z obsežnimi deli postavljanja gra­dov in k temu spodbujal tudi svoje pristaše. Ob smrti kralja je stalo že blizu 100 kamni­tih gradov, ki bi bili ob napadih primerna zatočišča in pribežališča za prebivalstvo. Čeprav se je tatarska nevarnost le posredno dotaknila Žalske pokrajine, je zna­no, da so se na strani Bele IV. v bitki pri Muhi, borili tudi prebivalci tega območja. Zemljišče Gornje Lendave je kralj La­dislav (Kun) IV. leta 1275 podaril Amadé­ju iz rodovine Gutkeled. Potem, ko je druži­na izumrla, ga je pridobil palatin Miklós Kont, od njega pa družina Széchy, ki je bila dolga stoletja gospodar gradu in njegove okolice. ji' Zupan Bana in njegov sin Paris iz rod­bine Herény, grajska podložnika (ioba­gio castri) iz Vasvára, sta se v vojnem pohodu, ki smo ga bojevali 10 zoper češ­kega kralja, zvesto borila, in taistega žu­pana Bana je pri predanosti naši strani nedolgo zatem pod gradom Limbuh 11 ra­nil kamnometalec, in je padel, Sixtus, brat Župana Bana, pa je pri obleganju gradu Frösten 12 izgubil življenje v boju, v kate­rem se je zelo hvalevredno bojeval. Vir: Kristó, 1992. 71. p. 10 Leta 1271. Gornja Lendava, Grad, Slovenija. Fürstenfeld, Avstrija. 46

Next

/
Oldalképek
Tartalom