Kovács Attila: Földreform és kolonizáció a Lendva-vidéken a két világháború között (Lendva, 2004)
XV. Povzetek
od 1.533 samostojnih lastnikov in najemnikov kmetijskih obratov jih je torej v to kategorijo spadalo 1.435. Mali kmetje z nekaj orali zemlje so se sicer ukvarjali tudi z živinorejo, vendar so bili zato, da bi preživeli, prisiljeni opravljati tudi najemna oziroma sezonska dela. Skratka, ugotovimo lahko, da je bila za strukturo posesti na lendavskem območju pred agrarno reformo značilna dvojnost; na eni strani obsežno Esterházyjevo veleposestvo, na drugi strani pa veliko število malih posestnikov, ki so razpolagali s posestmi, manjšimi od 10 katastrskih oralov. Kolonizacija, ki je potekala paralelno z agrarno reformo, pa je poleg posestne strukture v veliki meri vplivala tudi na narodnostno sestavo prebivalstva in na madžarsko-slovensko jezikovno mejo. Za narodnostno sestavo oz. materni jezik prebivalcev lendavskega območja pred agrarno reformo lahko z gotovostjo trdimo, da se je večina tukajšnjega prebivalstva izrekla za Madžare, oziroma so za materni jezik navedli madžarski jezik. Podatki popisa prebivalstva iz leta 1910 v Kraljevini Madžarski kažejo, da je 90,4 % prebivalstva (11.607 oseb) za svoj materni jezik navedlo madžarski jezik, 8,6 % slovenskega (1.102 oseb), ostali odstotek (135 oseb) pa se je izrekel za Nemce oziroma Hrvate. Podatki naslednjega popisa prebivalstva, ki je bil izveden leta 1921, torej že za časa jugoslovanske oblasti, vendar pred kolonizacijo, kažejo, da je 82 % prebivalcev (10.587 oseb) na lendavskem območju materni jezik madžarski, 16 % (2.056 oseb) slovenski, ostala 2 % prebivalcev (277 oseb) pa spada v kategorijo ostali (Hrvati, Nemci...). Razliko v podatkih glede na narodno pripadnost gre pripisati spremembi oblasti, saj so madžarske uradnike in državne uslužbence zamenjali slovenski, po drugi strani pa so se dvojezični prebivalci oziroma osebe z dvojno identiteto običajno izrekali o maternem jeziku v skladu s pričakovanji vsakokratne oblasti, v tem primeru s pričakovanji Kraljevine SHS. Od 2.333 prebivalcev, tj. Slovencev, Nemcev in ostalih (večinoma Hrvatov), popisanih leta 1921, jih je živelo v Dolnji Lendavi, Dolgi vasi in Čentibi, predvsem pa v goricah navedenih naselij 1.729. Hkrati pa je bil delež Madžarov v dolinskem delu lendavskega območja še višji kot na celotnem obravnavanem območju. Iz etničnega zemljevida, ki je bil sestavljen na osnovi podatkov iz popisa, je razvidno, da je bila razmejitev med madžarskim in slovenskim jezikovnim območjem pred kolonizacijo zelo ostra. Jugoslovanska agrarna reforma se je začela na temelju proklamacije, ki jo je regent Aleksander izdal 6. januarja 1919. Obdobje pred letom 1920 je tudi sicer čas, ko so jugoslovanske politične stranke predstavljale svoje zamisli in poglede na reševanje agrarnega vprašanja ter razglašale proklamacije. Iz razprav o jugoslovanski 381
