Kovács Attila: Földreform és kolonizáció a Lendva-vidéken a két világháború között (Lendva, 2004)
XV. Povzetek
agrarni reformi so kot zmagovalci izšli tisti, ki so podpirali sistem malih posesti oziroma politične sile, ki so sistem gospodarjenja na malih posestih, ki je bil značilen za Srbijo, želele razširiti po vsej državi. Prav zaradi tega so vse uredbe in zakoni o agrarni reformi in kolonizaciji podpirali vzpostavitev sistema malih posesti. Do zemlje z agrarno reformo so bili upravičeni le tisti, ki je sploh niso imeli oziroma kmetje, ki so imeli manj kot 10 katastrskih oralov površin; izjema so bile le družine z več kot desetimi člani, kjer so na vsakega družinskega člana računali en katastrski oral zemlje. Če je bilo interesentov za zemljo preveč, so jo najprej dodelili najsiromašnejšim, odškodnino za razdeljeno zemljo pa so morali plačati upravičenci agrarne reforme. Pravni predpisi o kolonizaciji so razlikovali med petimi vrstami naseljencev, in sicer dobrovoljci (znotraj te kategorije so razlikovali borce prostovoljce in osebe, ki niso bile borci), kolonisti s splošnimi pravicami, avtokolonisti, optanti in begunci. V najboljšem položaju so bili dobrovoljci, saj so dobili največ zemlje (5 ha na glavo družine, če je šlo za borca oziroma 3 ha, če ta ni bil borec), odškodnino zanje pa je poravnala država. Razen tega so bili več let oproščeni plačevanja davka in bili upravičeni do državne podpore za nabavo kmetijske opreme oziroma gradnjo hiše. Ostale skupine kolonistov so praviloma dobile manj zemlje kot dobrovoljci, pa še odškodnino za dodeljeno zemljo so morali sami plačati. Vendar so tudi oni dobili državno podporo v obliki davčnih olajšav in gospodarske pomoči. Organi, ki so izvajali agrarno reformo, so veleposestniško zemljo najprej dali v najem za štiri leta, nato pa so na temelju zakona o likvidaciji agrarne reforme na veleposestvih, ki je bil sprejet leta 1931, zemljišča veleposestev, ki so bila zajeta v agrarno reformo, dali v last najemnikom. Težave, ki so nastopile med agrarno reformo so poskušali ublažiti z zakonom, ki je omogočal fakultativen odkup zemljišč, razdeljenih z agrarno reformo. Vendar pa zakon, sprejet leta 1925, ni imel za posledico množičnega odkupa, saj velika večina tistih, ki so prišli do zemlje z agrarno reformo, ni imela denarja za odkup. Kljub temu da uredbe in zakoni o agrarni reformi niso vsebovali diskriminacijskih elementov, ki bi se nanašali na manjšine, so v obdobju agrarne reforme, med letoma 1918 in 1941, narodne manjšine v Jugoslaviji popolnoma izključili iz delitve agrarnih zemljišč. Vendar pa se nekateri arhivski viri sklicujejo na uredbo ministra za agrarno reformo, na podlagi katere so nedržavotvornim narodnim manjšinam odrekli pravico do zemlje, pridobljene z agrarno reformo. Gre za uredbo številka 25.155 iz leta 1921, ki so jo ponovno izdali leta 1924 s številko 50.127/24. Prav na to ministrsko uredbo, ki iz agrarne reforme izključuje narodnosti, so se sklicevali tudi 382
