Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig
uspelo skupnosti v Kemenesalji, ki so bile v večini luteranske, prisiliti v umik, v predajo cerkva, njenih ključev in liturgične opreme. Toda protestanti Hegyháta, Őrséga in Slovenske pokrajine so z dobro usklajeno akcijo, oboroženi s koli, to ovirali. O poletnih pogajanjih ob Krki je takole poročal podžupan županije Vas, István Rosty, ki je akcijo vodil osebno: „Od tam sem si izboril pot neposredno na Hodoš in Domanjševce kjer so na podoben način preprečevali okupacijo cerkva in tamkajšnji prebivalci, ki so sicer prosili odlog iz razloga, da se bodo predhodno posvetovali, so po posvetu, katerega sta se iz Hodoša udeležila zastopnika Márton Kőnye in János Fokszabadi, iz Domanjševec pa János Gáli in János Domainczi sklenili, da dokler živijo v Orségu, cerkve in ključa predali ne bodo’’.72 Po vodstvom podžupana Rostyja in ob podpori petih čet nemških vojakov so konec novembra ponovno začeli z napadi na Őrség in Slovensko pokrajino. Rosty je z namenom zavajanja nasprotnikov razširil novico, da bo najprej napadel Őrség, toda prvi napad je usmeril na Gornje Petrovče (Sveto Trojico) in Kančevce. Od tod so nadaljevali pohod po Kerci, kjer so jih pričakali s koli in vilami oboroženi kmetje in vikali: „Preklemani tolovaj vice župan, ubijmo ga!” Rostyjevo začetno omahljivost je stopnjevala vsebina pisma, prejetega od namestnika s Hodoša, v katerem ga le-ta obvešča, da ga iz Őrséga ne bodo pustili z „živoglavo”. Podžupan, ki se je pozneje opomogel, je obvestil kapetana Hofraiterja, ki je že zasedel Hodoš, da sledi zavzetje hodoške cerkve. Županu je Rosty takole poročal o padcu Hodoša: „...zbralo se je nekaj ničvrednih ljudi, ki pa so se razbežali in ker za ograjami nismo našli nikogar in tudi cerkvenih ključev nismo uspeli najti, smo bili prisiljeni razbiti cerkvena vrata. ” Župniku, ki ga je pripeljal s sabo, je zapovedal maševanje in mu odredil ostati v župnišču. Da bi si nabral nove moči za napad na domnevno najtežje osvojljive cerkve Őriszentpétera in Nagyrákosa, je tega dne ostal na Hodošu. Ko je Rosty dosegel svoj cilj, se je županu pohvalil, da je na dan zaščitnice Marije Terezije 19. novembra v vseh osvojenih cerkvah dal služiti mašo „z donenjem strelov in vojaških trobent" v čast „cerkve Svete Elizabete, ki so jo v Őrségu odvzeli hodoškim luterancem” in je dal cerkev blagosloviti.73 74 Po zmagi se mu je zdelo dovolj, da da zapreti šest-sedem kmečkih upornikov.7,1 Iz poznejših spominjanj lahko sklepamo, da se je hodoški pridigar István Lepoša po teh dogodkih skrival v temeški banovini.75 Začelo se je masovno izseljevanje madžarskih in slovenskih protestantov s tega območja in to predvsem na območje na novo naseljene zgodovinske županije Somogy. Leta 1736 je hodoški Ferenc Könye med zaslišanjem takole opisal razloge za svoj pobeg: „Razlog za beg ljudi iz Őrséga je predvsem v visokih davkih, v odvzemu cerkva in hudih nadlegovanjih, saj se je velikokrat slišalo, da sedaj ko so jim cerkve okupirali in ne morejo živeti v skladu s svojo vero, bodo to pusto zemljo zapustili in šli tja kjer bodo našli boljšo zemljo in živeli lahko v skladu s svojo vero. ” V tem obdobju sta Hodoš zapustila le dva gospodarja, eden od njiju je bil svobodin Mihály Ábrahám. 72) MOL P 1314 Missiles 93921. (1732. aug. 16. Torony.) 73) MOL P1322. Kegyúri iratok. 172. cs. Rosty István alispán jelentései 1732. nov. 23. 74) ORBÁN 2000. 33-34. p. 75) PAYR 1910. 295. p. 67
