Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

Kálvinéi iz Őrséga so si za novo mesto bivanja izbrali Vése in Orci in so bili tu skoraj v večini. S potepuško palico opremljeni hodoški luteranci so se včasih pridružili Slovencem, kar dokazuje dejstvo, da jih nekaj zasledimo (Farkas, Novak)70 tudi v Sandu v županiji Somogy kamor se je naselilo veliko Slovencev.76 77

Prefekti s Csákánya so imeli leta 1751 v evidenci med ubežniki 5 podložnikov (Mátyás Tóth, Balázs Tóth, Tamás Sánczo, István Bali in István Novák) in dva svobodina (Márton Nemes, György Nemes).78

V letih „osirotelosti” (1732-1781) so protestantskim gmajnam, okradenim pridigarjev, v skladu z zakoni odredili t.i. artikularna mesta. Na bogoslužje bi kalvinci morali hoditi v Felsőőr, toda raje so izbrali Kustánszeg v Göcseju (županija Zala). Evangeličanom so določili mesto v Nemescsóju (poleg Kőszega) in Nemesdömölku v Kemenesalji, toda povezave s temi oddaljenimi mesti so bile zelo slabe. Župniki na Hodošu, ki so skoraj ostali brez vernikov, pa so uživali dobrine odstranjenih pridigarjev.79

Za prihajajoča obdobja je značilna stagnacija. Kljub nasprotovanju zemljiških gospodov, je poskušala Marija Terezija v letih 1765-67 urediti urbarialna razmerja na Madžarskem. Poenotila je podložniške dajatve in omejila zaseganje zemljišč s strani zemljiških gospodov t.i. alodialno posest. V nasprotju z revolucionarnimi gibanji v drugih delih županije Vas je uvedba urbarija v Őrségu potekala mirno. Temu je pripomoglo dejstvo, da so v državi edino tukajšnjim parcelam in pripadajočim pritiklinam določili trikratno velikost. Uradna utemeljitev se je sklicevala na nerodovitnost tukajšnje zemlje in na zaostal način njene obdelave. V primerjavi z ostalimi vasmi Őrséga je bil Hodoš prikrajšan tudi pri drugih zadevah, saj na njenem območju ni bilo k parcelam pripadajočih zasebnih t.i. „sessionalnih” (davkov, bremen prostih) gozdov.80

Zaton urbarialnega življenja na Hodošu pred letom 1848 (1781-1848)

Razvoj podložniških vasi se je v začetku 19. stoletja vsepovsod ustavil. Prebivalci Őrséga so zavzeto nadaljevali pravdanja z velikaši Csákánya in kljub zakonski prepovedi zbirali denar za svoje agente, s pomočjo katerih so želeli navezati stik s protestantskimi izobraženci, da bi jih pridobili na svojo stran. Simpatizerje so pridobili tudi iz vrst plemičev zgodovinske županije. Center njihovega organiziranja je bil enkrat Senyeháza drugič Őriszentpéter. V brezperspektivnih prizadevanjih se je nemalokrat zgodilo, da so protagonisti svoje življenje končali na nasprotni

76) ORBÁN 2000. 35-42. p.

77) MESTERHÁZY 1932. 68. p. „leta 1743 so se začeli priseljevati z območja zgodovinske županije Vas, s Hodoša in Battyanda. Najprej 17. avg. 1745 so najemno pogodbo sklenile le štiri družine. To so bile družine Ferenca Farkasa, Mátyása Nováka, Mihálya Nováka in Ádáma N óvá ka."

78) MOL P 1322. 106. cs. Urbarij Csákánya 1751. Sporočilo Roberta Orbána.

79) PATAKY 1992.

80) VaML Urbarji. Urbar Csákánya (1767)

68