Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

ki so živeli ob glavni cesti in zagotovo ni naključje, da je bil leta 1499 pri kapitlju v Győru predstavnik pokrajine Őrség pri sklepanju dogovora major András Gerencsér (Gerencher) iz Hodoša.29 30 V srednjem veku so prebivalci Őrséga sejmarili na območju Radgone, lega Hodoša pa je bila ugodna za tovrstno trgovanje. Kasneje, v 16. stoletju, pa so sosednji Šalovci kljub temu postali mesto s tržnimi pravicami. ’0 Od takrat Hodošu ni uspelo prekositi Šalovcev. S prostranim območjem ob stičišču dolin in poti so Šalovci imeli vse danosti postati središče kraja, medtem ko reliefna podoba Hodoša ni omogočala niti postavitve večjega sejmišča. Tako je tukaj gosposka pobirala kvečjemu mostnino. Leta 1725 Hodoš ob reviziji carinskih mest in mostov ni imel carine, ampak samo dva majhna mosta čez potok.31

Na srednjeveško trgovanje v pokrajini Őrség kažeta tudi pomen in razširjenost priimka stare hodoške družine Kalamár (Kramar). Kalamáre iz Őrséga srečamo v 16. stoletju na Hodošu, Könyeházi, Krplivniku, Bükalji in v Kápolnásfalu, torej ob reki Krki. Med leti 1538 in 1555 so pri obmejnem trgovanju v smeri Fürstenfelda (Avstrija) sodelovale družine Kalamár in Könye, za pšenico so kupovale kose, kleparske izdelke, sukno in sol.32 Zanimiva je arheološka najdba o denarnem premoženju prebivalcev Hodoša.33 34 Za podložnike je bila trgovina prepovedana dejavnost. Kršitev prepovedi je olajšala turška okupacija. Zviti prebivalci Őrséga so to rešili z ustanovitvijo suknarskega ceha, leta 1645 pa s pridobitvijo cehovskih privilegijev. Med suknarji, ki so se v turških časih z vozovi prevažali s sejma na sejem, so bili tudi prebivalci Hodoša, ki so zahajali tudi v Radgono (Radkersburg, Avstrija), Ljutomer, Ormož in Ptuj.31 Prebivalci Őrséga so kljub prepovedi vozili blago po območjih, ki so bila pod turško zasedbo. Leta 1649 je Ferenc Könye iz Hodoša pripeljal sol, vendar so ga oropali vojaki mejne utrdbe v kraju Kányavár.35

29) BEDY 1938. 241-243. p., PLGy zasebni arhiv kapitlja z Győra 9. Cimeliotheca. 679.

30) VaML VKpt. Metales Fasc. 9. N. 4. (1587): „oppidum Sail" znotraj meje Domokosfa

31) VaML Dokumenti plemiškega zbora zg. županije Vas, Zapisniki malin vel. zbora.1725. okt. 26. 348. p.

32) PRICKLER 1978. 74., 83., 94., 100. p.

33) Arheološka izkopavanja so potrdila obstoj ogromnega denarnega premoženja Hodošanov v davnih časih. „Zaklad v zemlji. Adam Könye in Lajos Könye iz Orihodosa sta pred dnevi z veliko vnemo prekopavala parcelo žene Petra Dániela. Ko sta skopala že precej globoko, sta z lopato zadela v vrč. Vrč se je razbil in sta oba Könyejeva presenečena opazila, da je bil pol srebrnikov, ki so se razsipali po zemlji. Kmalu so našli še en vrč, ki je prav tako bil poln srebrnikov. Seveda sta kopala naprej, a njun trud ni bil okronan z uspehom. Morala sta se zadovoljiti s 722 starimi srebrniki iz leta 1500, katerih skupna teža je bila 657 gramov. Glavni župan Monoštra je to redko najdbo včeraj poslal v hrambo Kraljevi davčni upravi v Szombathely in o tem obvestil urad podžupana zgodovinske županije." In: Vasvármegye 1909. 42. évf. máj. 8. 104. sz. 4. p.

Pravilno ime lastnice parcele je Dávid Petemé (roj. Juli Kis): Spisi podžupana zgodovinske županije Vas, Upravni akti. II. 9130./1909. Omeniti je treba, da je denar lahko drugega izvora. Kapetan Bernát Csányi iz Szentpétera je leta 1655 aretiral enega „zelo bogatega " Hodošana, ki je umoril sosedovo ženo. V celici je zapornik priznal, da je denar skril „pod drevo na žagi". Denarja je, piše Csány v pismu, "kot pravilo za celo merico". Da denar ne bil pristal v rokah morilčeve vdove, je Csányi naročil županu Őrséga, da ga poišče, toda na danem mestu so našli odloženih le 20-30 vozov lesa. Kapetan ni poročal o tem, da bi denar našel in je mogoče, da je Hodošan ponesel skrivnost zakopanega blaga v grob. Morda so ga našli leta 1909. MOL P 1314. Missiles 8822. (1655. nov. 23.)

34) BENCZIK-HERMANN 2002. 92-98. p.

35) MOL P 1322 Kérvények. 282. sz. (1649. nov. 1.)

59