Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

K pomenu Hodoša je močno prispevala župnijska cerkev v dolini Krke, ki so jo postavili v 13. stoletju v čast sv. Andreja36 in je v 15. stoletju ena izmed treh najpomembnejših cerkva v pokrajini Őrség. Ker so si Széchyji iz Grada baje prilastili pravico do desetine v Őrségu, je papež Aleksander VI. leta 1496 naložil škofu Tamásu Bakóczu in kapitlju v Győru od župnikov v krajih Őriszentpéter, Szentviszló (Kerca) in Hodoš izterjati škodo, ki je nastala zaradi neplačanih desetin. Kmalu zatem leta 1502 je Lőrinc Újlaki, veleposestnik v Őrségu, omenjena tri posestva oprostil dajatev.37

Nastanek kraja Domafölde in njegova priključitev gosposki z Grada (1391-1541)

Zgodovina majhne vasice, ki je danes že del Krplivnika, je bila v prvem stoletju precej neobičajna. Še tega ne moremo z gotovostjo trditi, da bi spadala k pokrajini Őrség, čeprav je znotraj njenih meja, in tudi tega ne, da je bila v tistih časi naseljena. O zgodovini vasice Domafölde vemo naslednje:

V času anžujskih kraljev je bilo posestvo last enega od članov družine Szentbenedek, plemiča z imenom Dama, in ker ta ni imel moškega potomca, je kralj podaril posestvo Lőrincu Tömördiju. Posestvo je menda obsegalo vsega dva ali tri pluge (300-450 juter) zemlje. Ko pa je leta 1393 na posest pokrajine Őrség bil inavguriran Lászla Saró predstojnik kraljevega dvora, je med vasmi nenaseljen Damafelde bil na zadnjem mestu. Še istega leta zvemo, da so hišo enega od podložnikov, ki je živel na posestvu Lőrinca Tömördija v Damafelde, požgali Sarójevi ljudje, 29 volov in govedi pa odgnali. Leta 1395 je Saro priznal pravico do nedotakljivosti Tömördijevega posestva, leta 1400 pa je v znak prenehanja sovražnosti celo obhodil območje Damafelde. Lőrinc Tömördi očitno ni imel moškega potomca, saj sta leta 1418 nova gospodarja Damafelde postala Péter in Gergely Szentgyörgyi, leta 1429 pa László Chene. Po dolgih desetletjih je István Rákosi zastavil Damafelde, ki je bil takrat samo še pristava, Tamásu Szabó iz Velemérja, ki je bil podložnik gosposke z Grada. Njegov veleposestnik Miklós Széchy je posestvo želel vrniti Istvánu Rákosiju, zato ga je Péter Gereb iz Wyngartha opomnil. Tukaj prvič srečamo gosposko z Grada.

V letih 1500 je posestvo najprej last Györgya Damafeldyja (1541), nato Wylakyja oziroma sina župana Dömötöra (1564), svoje deleže pa imajo tudi Sáski iz Nagyrákosa (1579), po padcu Kanizse pa je bil zadnji lastnik Sebestyén Wylaky. V nerazjasnjenih okoliščinah si je veleposestvo, ki je obsegalo okrog sto vasi, sredi 16. stoletja dokončno priključilo tudi Domafölde.38

36) Römer Flóris, začetnik madžarske arheologije. Ko je potoval po županiji Vas je zabeležil: „Poleg glavne ceste na Hodošu stoji ruševina rim. kat. cerkve ki je pogorela leta 1826. Njeno edino ozko, zgoraj zaobljeno okno, zaobljen bočni obok in ena freska z motivom cvetja v notranjosti kažejo na rani gotski slog." Römer Flóris: Vasmegye határszélén tett régészeti kirándulás. In: Archaeologiai Értesítő (1873) 17. sz. (VII. köt). Župnik Ferenc Horváth je okoli leta 1905 odstranil lesene ostanke in sem pri delu bil pozoren na vsako malenkost: bil sem prisoten pri rušenju, kakor tudi pri odstranitve temeljev in sem pozorno spremljal, če bomo našli kakšne izkopanine. Toda razen 175 cm dolgega in na 5 listov izklesanega kamna, v katerem je izklesan križ, ničesar nismo našli. Horváth Ferenc: Hodoš, Kerca, Velemér plébániák története. H. n., É. n. [Kerca, 1905?] Kézirat. Orbán Róbert szíves közlése.

37) Monumenta Romana episcopatus Vesprimiensis. A veszprémi püspökség római oklevéltára 1103-1526. 4. köt. Bp. 1896-1907. 26-27. p., „Primaevum et antiquum regestrum Literarum excelsae familiae comitum de Batthyán." Rábakedhely, župnijski urad.

38) VaML DL 916, MÓL DL 65838, MÓL DL 42559, MÓL DL 42726, VaML DL 917, MÓL DL 46418., MÓL Mikrofilmtár P 1322 Felsőlendvai urbáriumok (1541), VaML VKpt Statutoriae „Újlaky", VaML VKpt Jegyzőkönyvek 63./1579., VaML Mikrofilmtár 3. doboz. (1601)

60