Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
upravičeno in nepoškodovano liturgično posodo, župnijskimi pritiklinami, z orno zemljo, travniki, vrtovi in za druge potrebe namenjenimi pritiklinami, vzpostavitev prejšnjih meja in odrejamo da sedaj in v vseh prihajajočih časih v skladu s svojo helvetsko vero, ob razglašanju evangelija izvajajo sveti zakrament, pogrebe, poroke, pojejo psalme in himne ter nenazadnje nemoteno rabo vsega, kar spada k bogoslužju in svobodnemu, neoviranemu izvajanju s tem, da se zadržijo ogovarjanja vsakogar, ki je nasprotnik njihovega načina bogoslužja in vere. Kršitelje kraljeve odredbe bomo kaznovali po zakonu. V zadevi, z overjenim pečatom opremljeno sedanje pismo o svoboščinah izdajamo v večni spomin vsem. V našem času na Dunaju,19. junija 1648 Ferdinánd III. l.r.”'8 Pismo o svobodi je kralj posredoval županiji in s 3. avgustom 1648 je zabeleženo: “Jaz István Daras, kot sodni notar županije razglašam in uveljavljam sklep o povrnitvi zgoraj navedenih cerkva v okraju Eörsegh, razglašen na zboru krajanov Körmenda ki spada k zgodovinski županiji Vas. Navedeni notar l.r.”.'9 Po smrti versko dokaj zmernega Ferdinánda III. je leta 1657 prestol zasedel Leopold I., ki je ob podpori madžarskih cerkvenih in posvetnih mogotcev protestante preganjal z orožjem. Dunajskemu dvoru tudi politična zarota ni bila tuja. Kljub temu, da je sodišče s sodbo leta 1669 v zadevi zarote Wesselényi-Lippay, Zrinskega, Frankopana in Nádasdyja obsodilo na smrt, so iskali pravni naslov za obtožbo protestantov, ki bi jih potem kaznovali z odvzemom verske svobode. Tako je prišel čas najhujših preganjanj, čas desetletnega žalovanja med leti 1671-1681. V sedemdesetih letih 17. stoletja so protestantske gmajne v Pomurju delovale le na območjih severno od Murske Sobote in neusmiljeno preganjanje se je začelo zgodaj spomladi 1672 na posestvih Pétera Széchyja: zavzeli so nove cerkve v Slovenski pokrajini, duhovnike pa pregnali z vojaško silo. Celotni seznam učiteljev in duhovnikov iz posameznih cerkvenih gmajn ni znan, saj od 1669 zapisniki kalvinskih sinod ne obstajajo. Marsikaj kaže na to, da Hodoša, kot mesta razdvajanja madžarskega in slovenskega naroda, ki sta tedaj še bila v stiku z agresivnimi kalvinskimi skupnostmi, niso zavzeli, čeprav je mogoče iz uredbe, sprejete deset let pozneje, sklepati drugače. V času desetletnega žalovanja je mesto hodoškega duhovnika nezasedeno in skoraj gotovo je, da je do razcepa prišlo med občinami, ki so pripadale matični gmajni, med katerimi so bile tako slovenske kot madžarske vasi. S krepitvijo avguštinske evangeličanske usmeritve se na Hodošu in v njegovih podružnicah začenja novo obdobje verskega življenja. IV. Hodoška skupnost, ki se je spremenila v luteransko IV. 1 Prehod hodoške matične cerkve k evangeličanom Desetletno žalovanje se je končalo z vstajo Imreja Thökölyja. Leopold I. je bil leta 1681 prisiljen sklicati parlament v Sopronu, na katerem so protestantski redi predstavili seznam odvzetih cerkva, med njimi tudi hodoške. 18-19) Pataky 202
