Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
Parlament je s sklepom št. XXVI odredil vrnitev vseh tistih cerkva, ki še niso blagoslovljene v skladu s katoliškimi obredi. Cerkve, ki pa so bile v času zasedanja parlamenta v njihovih rokah, so še nadalje ostale v njihovi svobodni cerkveni posesti. V zameno za cerkve, ki so ostale pri katoličanih, pa lahko na območju 11 zahodnih in severnih zgodovinskih županij, na označenih 2 2 artikularnih mestih zgradijo nove cerkve. Kalvincem županije Vas so mesto določili le v Oberwartu, županije Zala pa v Szilvágyu, evangeličani pa so k bogoslužju hodili na Nemescsó in Dömölk. Z navedbo, da jim katoličani zavzemajo cerkve, si prisvajajo posesti, izganjajo duhovnike, so madžarski protestantski redi vložili pritožbo, toda parlament je leta 1687 ponovno potrdil zakonsko določbo, ki jo je dunajski dvor dopolnil z Explanatio Leopoldina, v katerem protestantskim duhovnikom prepovedujejo opravljati kakršno koli versko dejavnost, razen na za to označenih mestih. Iz cerkvenih knjig in spominov potomcev, stalno naseljenih družin20 izhaja, da je večina prebivalcev Hodoša, Malega Krplivnika, Domanjševec in Lončarovcev konec 17. stoletja prestopila k avguštinski evangeličanski veri, medtem ko so prebivalci Domafölde in Bükkalje ostali Kalvinovi privrženci. Iz maloštevilnih razpoložljivih virov sklepamo, da je po vsej verjetnosti do prestopa prišlo za časa kratkega bivanja znanega rektorja iz Kőszega Bálinta Perényija na Hodošu. Cerkveni pisec Sándor Payr, ki je v začetku 20. stoletja raziskoval zgodovino avguštinskih evangeličanskih skupnosti Prekdonavja, je opozoril na duhovnika Valentinusa Perenyei, ki je 1. novembra 1661 lastnoročno podpisal Formula Concordiae in prestopil k evangeličanom. Postopke Perenyeija21 prav tako omenja pismo, ki je bilo 3. junija 1661 naslovljeno na mesto Kőszeg in je ohranjeno v korespondenci208 Istvána Wittnyedija iz Soprona in se nanaša na cerkvene in šolske zadeve. Med rektorji iz Kőszega je tudi Bálint Perennyei, ki je to pomembno funkcijo opravljal v obdobju od 1653 do 1661 in je leta 1652 ob obisku Wittenberga podpisal izjavo in po sprejemu povabila skupnosti iz Pöszeja v letih med 1661 do 1666 opravljal funkcijo duhovnika. Madžarski duhovnik Kőszega István Szenczi Fekete je v svojem pismu, naslovljenem na sinodo v Büku leta 1665 takole pisal o razlogih svojega izostanka: „Kaj bi naj bil vzrok mojega izostanka Spoštovani Gospodje, ni treba obširno razlagati. Ex fundamento lahko potrdi gospod Fristovics, kot tudi gospodje Zvonarics, Szili, Perennyei in Balika ki so v minulih dneh bivali pri nas, katerih pristojnost glede mojega stanja je g. sodnik (domnevno po volji Plemenitega Zbora) simplicite contradictiral. Zaradi verjetnih nesoglasij v času verskih trenj so Perennyeija izgnali oziroma je moral Kőszeg zapustiti iz drugih razlogov, kar je vplivalo na njegovo nadaljnjo usodo. Učen duhovnik, ki se je šolal na wittenberški šoli, je bil rojen v Perenyu, ki je spadalo k posesti družine Battyány. Zasedel je izpraznjeno mesto hodoškega duhovnika in v kratkem času celotno skupnost prevedel k avguštinskim evangeličanom. V zapisniku o zaslišanju leta 1678, ko zemljiški posestnik Battyány zasliši več kot štiristo upornikov iz Őrséga, zasledimo tudi ime hodoškega pridigarja Valentinusa Perenyeya,22a 20) Iz avtorjeve zbirke, informacije posredovali: Mária Kocon, Lajos Orbán st., Ferenc Könye, Kálmán Dávid (Hodoš), Lajos Kocán, József Sebők ( Domanjševci), Dezső Könye (Krplivnik)... 20a-22) Payr Sándor: Egyháztörténeti emlékek I., Sopron 1910 203
