Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
50 kg sena in 30 kg slame. Istočasno pa so sprejeli tudi odločitev, „da bodo prebivalci občine ugovarjali vsakemu morebitnemu novemu bremenu, saj glede na možnost zadržanja količine slame in sena in izhajajoč iz števila glav govedi in druge živine, je že to količino težko zagotoviti.”71 Iz spominov in iz zapisnika gasilskega društva izhaja, da je s Hodoša in Krplivnika v vojno odšlo 19 oseb. Po znanih podatkih je sedem od njih padlo oziroma se ni vrnilo iz vojne (dva z enakim imenom: Ferenc Laczó, Ferenc Laczó, Kálmán Jenese, Sándor Seck, József Páti, Lajos Szocsák in Árpád Kercsmár).72 Po tako imenovani jesenski revoluciji (oktober-november 1918) so se tudi v vasi Őrséga oblikovali narodni sveti. V primeru Hodoša lahko ugotovimo, da je delovanje narodnega sveta v precejšnji meri oviralo prejšnje vodstvo okrožnega notariata, saj iz telegrama narodnega sveta z dne 24. decembra 1918 izhaja, da prosi odgovor na vprašanje - izhajajoč iz stroge omejitve osnovnih potrebščin - koliko sladkorja je bilo izdano za naselje (namreč notar in trgovec jih s količino nista seznanila).73 Iz dopisov med pristojnim okrajnim uradom in okrožnim notarjem Hodoša izhaja, da je v začetku leta 1919 - iz razloga varovanje oseb in premoženja - osem ljudi s Krplivnika razpolagalo z orožnim listom. (Pál Horváth, Sándor Gaál, Ferenc Kovács, Ferenc Tóth, Mihály Kovács, Ferenc Lukács, Gábor Tóth in še ena oseba z imenom Mihály Kovács).74 Iz nekega drugega dokumenta pa izvemo, da urad glavarja iz Monoštra prosi poročilo o tem, katere upoštevanja vredne okoliščine so upravičevale pravico do posedovanja orožja - saj po mnenju glavarja - razmere v okraju februarja 1919 tega niso opravičevale. Zastopniki naselij, ki so spadala k okrožnemu notariatu, so v tej zadevi na seji 2. marca 1919 sklenili, da bodo tudi nadalje zahtevali izdajo orožnega lista. V zapisniku, v katerem utemeljujejo navedeno stališče je namreč iz različnih pogledov zanimivo besedilo, ki verno odraža vzdušje obdobja: „Vsi imetniki orožja so namreč gospodarji, ki niso bili nikoli kaznovani. Dovoljenje za posest orožja so prejeli na osnovi dokumenta iz razloga zaščite ljudi in premoženja in na tej osnovi so si priskrbeli tudi orožje. Ni možno zahtevati, da svoje orožje predajo zastonj oziroma po nizki ceni. Ne glede na navedeno pa so številne tudi kraje kokoši in druge kraje, hkrati pa prebivalstvo živi v obmejnem naselju in tako lahko računamo tudi na vpade Slovanov z zahodne strani. Lahko se celo zgodi, da bodo prisiljeni premoženje in domovino braniti z orožjem.”75 Zavoljo vse večje gospodarske in politične nestabilnosti v začetku leta 1919, je županijski podžupan ukinil pravico do organiziranja sejmov državnega pomena, kar je seveda veljalo tudi za Hodoš - nakar je po dokajšnji ureditvi razmer monoštrski glavar z dopisom z dne 17. februarja 1919 ukinil prepoved organiziranja sejmov.76 V teh dnevih je železniška postaja na Hodošu postala pomembna zato, ker so sredi najbolj strogih ukrepov, ob iskanju načina za zadovoljevanje minimalnih potreb upravičenim družinam, 71) Zapisnik Občine Hodoš; seja z dne 18.avgusta 1918 72) Intervju s Ferencem Könyejem s Hodoša (roj.: 1926); Zapisnik občnega zbora Prostovoljnega gasilskega društva Hodoš iz leta 1919 73) VaML - Szentgotthárdi Járás Főszolgabírói iratai 14544/1918 74) VaML - Szentgotthárdi Járás Főszolgabírói iratai 1037/1919 75) VaML - Szentgotthárdi Járás Főszolgabírói iratai 1270/1919 76) VaML - Szentgotthárdi Járás Főszolgabírói iratai 1436/1919 152
