Paksa Katalin - Németh István: Muravidéki magyar népzene (Budapest - Lendva, 2018)
A régió népzenéjéről
O LJUDSKI GLASBI V REGIJI 37 parlando-rubato v rokovnjaški baladi (88) in poskočen, plesni karakter, ki postane specifičen zaradi drobnih razlik v dinamiki in finih poudarkov (52). Popisovalci so obiskali starejše pevce in pevce srednjih let, saj je bilo od njih mogoče pričakovati temeljitejše poznavanje izročila. Toda v Prekmurju je bilo zvočno gradivo posneto tudi z otroki, in sicer o šegah, ki jih izvajajo fantje oziroma šolarji. Običaja obrednega obhoda na lucijino in gregorjevo sta bila med pevci v letu popisovanja še živa (2, 6, 24). Najmlajša posrednica podatkov pričujoče monografije je bila osemletna Juliska Bácsi. Od nje smo lahko slišali ritmično brezhibno izvedeno pesem v novem slogu, ki seje folklorizirala iz ponarodele pesmi, pa tudi velik razpon pesmi ji ni povzročal težav (207). Njena jasno artikulirana izgovarjava narečnega besedila nam vliva upanje, da se bodo tudi prihodnji rodovi oklepali svojega narečja. Instrumentalna glasba Ferenc Gönczi je v svoji knjigi že na začetku 20. stoletja objavil opise in risbe instrumentov, ki sojih uporabljali pri otroških igrah (Gönczi 1914, 548-550), toda do popisovanja instrumentalne glasbe je prišlo šele kasneje, leta 1998. Frulicaje bila takrat ohranjena le še v spominu, neka žena na Hodošu je omenila, da je njen oče še igral nanjo. Priljubljeno glasbilo so bile citre, nemalokrat so igrali nanje celo na veselicah. Način interpretacije petišovskih citrarjev pa je zaradi standardizirajočega vpliva glasbenih taborov na Madžarskem, ki sojih večkrat obiskali, še komajda hranil lokalni slog igranja na citre. Starejše, manjše izvedbe cimbal brez nog, t. i. malih cimbal, seje spomnilo več vprašanih. Te so izpodrinile sodobne, velike cimbale, ki sojih prevažali od vasi do vasi s samokolnico. Brez velikih cimbal orkester ni bil popoln in v Dobrovniku so ob večjih praznikih zaigrali nanje celo v cerkvi. Zvočni posnetek igranja na cimbale pa ni bil narejen. Radmožanski cimbalist zaradi slabega zdravstvenega stanja v času, ko so ga obiskali popisovalci, že šest let ni igral na cimbale, čentibski cimbalist pa je imel prav takrat poškodovano roko. Sestava skupin vaških godcev seje zelo spremenila. Na stari skupinski sliki s svatbe, kije bila objavljena na virtualni strani Muzeja madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, lahko v prvi vrsti še vidimo tradicionalno zasedbo. Primaš (goslar) Cseke Ferenc nam je povedal, da so v Radmožancih godčevsko skupino sestavljali naslednji muzikanti: eden ali dva primaša, cimbalist, harmonikar in kontrabasist. Igrali so po vaških gostijah v Čentibi, Dobrovniku, Mostju, Kamovcih in Žitkovcih. »Ciganskih zasedb v naši okolici niso preveč marali. Mi nismo pričakovali, da bi nam plačali. Pa smo zaslužili več kot tisti, ki so bili željni denarja Popoldan ob štirih smo šli tja, svatba pa je trajala dve noči, dokler gostje niso omagali.« Ferenc Cseke seje naučil igrati na gosli od strica, kije imel svojo zasedbo na Kapci. Sam je ustanovil svojo prvo vaško godbo na Banuti. Primaš Lajos Cigány iz Banute se je začel učiti igrati violino, ko mu je bilo osemnajst let, bil je samouk. Najprej se je učil igrati pesem z začetnim verzom
