Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Részletek Gábor Zoltán prózai műveiből
nitost in nadpovprečna erudicija. Dr. Tonko Maroevič, hrvaški umetnostni zgodovinar Gaborja ocenjuje takole: »Že pol stoletja je prisoten na zagrebški umetniški sceni, vendar ne vsiljivo in samopašno, temveč kot zmerna in kontemplativna osebnost. O redkokaterem umetniku pišejo takole, a ne? Od kod ta zadržanost? Tudi umetniška sfera je namreč polna teptanja, komolčarstva, stremuštva in karieristov?« Ateljeja ni imel nikoli, čeprav ga je kot tajnik Društva priskrbel mnogim kolegom. »Če si pošten človek, si včasih tudi neumen,« pravi Gábor. Večina ljudi je do umetnosti ravnodušnih, brezbrižnih. Gábor: »Obiskovalci umetnostnih razstav so ali indiferentni ali pa le igrajo zainteresiranost in le tanek sloj doživeto čuti in dojame umetniške vrednote.« V Poštnem golobu citira Picassa, ki pravi: »...v mladosti sem verjel v pravo, veličastno umetnost, vendar mi je kasneje vedno bolj postajalo jasno, dajeta ista umetnost, ki jo je ustvarilo 19. stoletje vsak dan bliže svojemu koncu.« Gábor verjame v lendavski »genius loci« in veliko njegovih slik se vsebinsko veže na Lendavo. »Zgodovina Lendave«, »Boj s Turki leta 1603«, »Naturalizacija vinske trte«, »Vrtiljak«, »Rojstna hiša Kálmána Patakyja«, »Rojstna hiša Györgya Zale« in številna olja s topografskimi motivi Lendave in okolice. O naravni asimilaciji prekmurskih Madžarov Gábor meni naslednje: »Na praznični otvoritvi ob predaji fresk, ki sem jih naslikal za sejno dvorano lendavske občinske stavbe leta 1969, sem rekel naslednje: » Madžari učijo, da so leta 1603 premagali Turke oni, kar ni res. Slovenci trdijo, da so bili junaki oni. Tudi to ni res. V tistem času v ljudeh namreč ni bila prisotna zavest o narodni pripadnosti. Vedeli so le to, da so tlačani in da delajo za fevdalnega gospoda, ta pa je govoril nemško ali latinsko in ne v jeziku naroda. Iz tega sledi, daje mesto in fevdalnega gospoda obranilo ljudstvo, Lendavčani. Tudi danes bi moralo biti tako. Naj ne bo poudarek na slovenskosti ali madžarskosti, kajti meje bodo danes, jutri - upam - izginile.« Številnim židovskim prijateljem, ki so umrli v Auschwitzu, je posvetil sliko z naslovom »In memóriám«. Tudi zato ne prenaša uniform in ne prenaša ničesar vojaškega in zato slika ljudi brez glave ter poteptane cvetlice. Zaprl se je vase in umaknil. Njegov pesimizem temelji na doživetih grozotah in ni le zlovoljnost ali sitnost. Za Gáborja je temeljna funkcija umetnosti skozi videnje ustvarjalca pričarati pred nas »resnico«, čeprav je le-ta raznolika. Umetnost je namreč magično dejanje, s pomočjo katerega se borimo proti zlu in blažimo svoje strahove. Njegov umetniški izraz teži k sporočanju in pripovedovanju, ki je pogosto družbeno kritično in tesnobno, a je treba priznati, da ne brez vzroka. Zavračanje larpurlartizma utemeljuje z družbeno pogojenostjo umetnosti in njenim duhovno mentalnim pomenom ter plemenitostjo, čeprav se obenem strinja tudi s Picassom, ki pravi, da moderen človek ne čuti duhovne potrebe po umetnosti in jo je zato potisnil v muzeje in knjižnice kot prežitke minulih, nerazumljivih, neuporabnih in nepotrebnih časov. Vzporedno s slikarstvom se je Gábor intenzivno ukvarjal tudi s pisanjem. Pisano besedo obvlada enako suvereno v madžarskem kot tudi v hrvaškem jeziku in mu pomeni neprecenljiv užitek in obenem pomiritev. Napisal je številne umetnostne spise, kritike, prozna dela, črtice, študije, pripovedi in eseje. Mnogi med njimi so še neobjavljeni rokopisi, v knjižni 148
