Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Részletek Gábor Zoltán prózai műveiből
je v abstraktni formi lažje skriti neznanje, nespretnost kot pri upodabljanju vizualne, predmetne resničnosti. Neprimerna se mi v današnjem času zdi absolutna diktatura abstraktne »umetnosti«. Tudi tako imenovanim naivnim »umetnikom« ni nerodno prezentirati svoje nespretnosti, dilentatizma in morebiti sploh ne razumejo negativnega prizvoka le-tega. Njihovi zagovorniki poudarjajo pomen »ohranjanja tradicije«. Pametneje bi bilo te vsebine preliti na papir v pisani besedi in jih ne konzervirati na kičastih slikah. Te slike namreč v estetsko omikanem človeku izzovejo antipatijo.« Gdborjev formalni izrazje nekje med kubizmom in konstruktivizmom oziroma je mešanica obeh. Vse, kar želi povedati na svojih slikah, gradi iz ploske geometričnosti. »Takšne slike ne lažejo, saj s svojo dvodimenzionalnsotjo ne vzbujajo lažnega občutka globine oziroma tretje dimenzije.« Ta formalni izraz je najpogostje uporabljal na freskah, medtem koje na oljih manjšega formata še vedno prisotna ta, tako imenovana lažna sugestija perspektive, kar pa je posledica dediščine akademije in prilagajanja željam širšega občinstva. Na Gdborjevih slikah pogosto naletimo na razčlovečen svet, ki nakazuje človekov etični in duhovni propad, njegovo razvrednotenje, kar sam komentira takole: »Na človekovo postopno moralno duhovno propadanje ne le nakazujem, saj je človek že popolnoma degradiran in to je dejstvo. Ironično bi lahko rekel, da sem iz svojih slik umaknil človeka, ker nisem animalistični slikar. Sliki z naslovom »Psihiatrov portret« in »Hipokrat« najjasneje odražata moje videnje in življenjski nazor. Dolgoletno delo v psihiatrični kliniki v Vrapču je to samo še potrdilo. Človek je dvoličen, pohlepen in sebičen, in takšnega človeka Gábor sovraži (»Trofeje«). Gáborjeve slike so polne večplastne simbolike. »Jezdeci apokalipse« so metafora pustošenja groze, ne le na Balkanu, temveč povsod po svetu. Umetnikova priljubljena tema je tudi tihožitje, saj ni nasičeno z nekakšnimi nazori in idejami ter tako izžareva čisto vizualno lepoto predmetov. »Včasih bi si tako želel spočiti se v kakšnem tihožitju.« Gaborje zavezan krajem, narodu, človeku in obenem vse to prezira, ko se le-to sprevrže v pretiravanje - nacionalizem, sebičnost, dvoličnost, nadutost, napuh, pohlep, laž, superiornost nekoga nad nekom... Njegova življenjska filozofija se glasi: »Česar ne želiš sebi, tega ne stori drugemu, ne laži in ne stori žalega drugim. To je namreč pogoj za mir, vendar resnici na ljubo se le redki znajo brzdati.« V usodo ne verjame, saj bi to ustrezalo abstraktnemu načinu razmišljanja, medtem koje sam oddaljen od vsega, kar je transcendetalno. Tudi v usojenost svojega poklica ne verjame. Za to, da bo slikar, seje preprosto odločil, čeprav takrat s še nevedno otroško glavo. Tuzemsko življenje vidi kot pekel, kar zanj ni le metafora, temveč kruta resničnost. Kljub nekakšni duhovni represiji, ki je je bil deležen, še posebej takrat, ko se je vrnil iz dunajske emigracije, pa seje vedno oprijemal nekakšnega irealnega upanja, ki mu je ob umetniškem ustvarjanju lajšalo tuzemsko bivanje. »Boljši svet, ki si ga z umetnostjo, pisanjem in slikanjem ustvarjam, je le iluzija, vendar medtem ko delam, me ta lepota pomirja. Toliko sem vendarle lahko sebičen, mar ne?« Gaborjev življenjski, intelektualni in umetniški profil determinirajo visoki moralno etični kriteriji, načelnost, iskrenost, pleme-147
