Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Részletek Gábor Zoltán prózai műveiből
nimivi freski pa sta v Lendavi v privatni lasti; »Naturalizacija vinske trte v Lendavi« in »Ave Maria«. Poleg omenjenih je Gábor naslikal številne freske tudi na Hrvaškem. Večina jih je naslikana vtehniki fresco secco, nekaj pa tudi v sgrafitto tehniki. Avtorica monografije Judit Zágorec - Csuka je poglavitne momente umetnikovega življenja, njegove temeljne miselne, etične, literarne in duhovne nazore bralcu podala na najbolj neposreden način - skozi intervju. Čeprav Zoltan Gábor v Zagrebu živi že 60 let inje le zgodnjo mladost preživel v Lendavi, ga nanjo močno vežejo številni spomini, dogodki, ljudje in nenazadnje umetniška dela. Tukaj so živeli njegovi mladostni prijatelji, kijih imenuje sorodne duše: slikar Lajos Pandur, pesnik Lajos Vlaj, kipar Sándor Schulteisz in pesnik Kálmán Dudás. Dvojna, madžarsko-hrvaška identiteta ga spremlja že vse življenje. Tudi hrvaškega jezika seje naučil na knjižni ravni in v njem tudi piše in vanj prevaja. Šovinizma zavoljo svojega madžarskega porekla na Hrvaškem ni doživljal nikoli, četudi razočaranj ni manjkalo. Pravzaprav za Gáborja nacionalna pripadnost nikoli ni bila tema. Nikoli si ni izbiral prijateljev ali ocenjeval ljudi na podlagi njihove nacionalne pripadnosti. Prav nasprotno. Zanj obstajajo le dobri in slabi ljudje in ne boljši, superiornejši ali manjvredni narodi. Gábor obsoja vsakršen nacionalizem, vsakršno politiziranje nacionalne pripadnosti in vsakršen ekskluzivizem. Sam je namreč bil priča smrti številnih svojih prijateljev, znancev in sosedov, ki so bili židovskega porekla, kar ga je globoko prizadelo. Sovraži fašizem, komunizem ali nacionalizem, saj so ideologije le sredstva posameznikov in skupin, katerih končni cilj je vedno enak, namreč denar. Skozi življenjske izkušnje je postal pesimist, a tudi ateist. V imenu vere je bilo namreč storjeno veliko zla inje še danes vir gorja, izkoriščanj, vojn ter nepravičnosti, zato v boga ne verjame več. Verjame le v prijateljstvo, a še to zelo previdno, medtem ko se ljubezen po njegovem mnenju vedno sprevrže v sovraštvo ali v najboljšem primeru v prijateljstvo. Oznake intelektualec ne mara preveč, saj se vse pogosteje izrodi v snobizem. Razočaranje nad homo sapiensom, ki nenehno tepta in uničuje, je za Gáborja neizmerno. Birokratska mentaliteta, pohlep in pokvarjenost politikov, omalovaževanje in teptanje človekove duše, občutek zavrženosti, so pogoste teme njegovih slik, kot so »Poteptani cvet« in Ubegli metulj«. Zlorabe, teptanja človekovega dostojanstva se dogajajo vsak dan in povsod. Tudi tam, kjer se sklicjejo na boga in gradijo z bahavo opremo pompozno okrašene cerkve, medtem ko za domove za ostarele ali bolnišnice denarja ni. Tudi Gábor si želi biti ubežni metulj. Tesnobnost je temeljni motiv njegove ustvarjalnosti, saj čuti, da ni ustvarjen za takšen svet, čuti se zapostavljenega in pozabljenega. Prav zaradi tega občutka pozabljenosti je umetniku blizu dechiricovska mistika. Prevzemajo ga pusti, zapuščeni prostori, obsijani z nekakšno imaginarno mesečino in žarkasto, skopo svetlobo. Melanholija, ki jo izžarevajo njegove slike je lepa in estetsko globoka. Gdborjevo slikarstvo je vezano na motivnost in predmetne forme, medtem ko abstraktne umetnosti ne sprejema. V tovrstni umetnosti je namreč težko določiti stopnjo kvalitete oziroma »umetniškosti«. O tem je pisal že v Poštnem golobu: »Mnenja sem, da 146
