Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Részletek Gábor Zoltán prózai műveiből
njegovega umetniškega ustvarjanja je posledica kazni, ki mu jo je, kot pravi »mentalno bolna oblast naložila za njegove »napake«. Po vrnitvi v Zagreb se mora soočiti s kruto realnostjo in čimprej poiskati možnost za preživljanje družine. S pomočjo prijatelja Ervina Sinka se zaposli pri založbi »Naprijed«, kjer dela kot oblikovalec knjižnih ovitkov. Gabor je zasipan z delom in po naročilu dela tudi ob koncih tedna. Kasneje se zaposli na II. Gimnaziji, po enem letu pa na osnovni šoli. Med leti 1959 in 1962 je scenograf v Državnem lutkovnem gledališču, od leta 1962 pa do upokojitve leta 1988 pa dela na Psihiatrični kliniki v Vrapču kot likovni terapevt. Bil je prvi terapevt v Jugoslaviji, kije prakticiral resocializacijsko metodo in z risbo kot izraznim sredstvom pomagal pri zdravljenju bolnikov. Kasneje sejeta metoda hitro razširila po vsej državi. Med leti 1962 in 1966 je v dveh mandatih tajnik Društva likovnih umetnikov Hrvaške. Preko te funkcije spozna številne domače in predvsem tuje umetnike ter organizira številne razstave. Najbolj je ponosen na predstavitev hrvaških umetnikov na Madžarskem v Székesfehérváru in razstavo madžarskih umetnikov v Zagrebu. Pomagal je številnim kolegom in marsikateremu priskrbel atelje, medtem ko nase v takšnem smislu ni nikoli mislil in že petdeset let dela in ustvarja v svoji kuhinji. Zoltan Gaborje ustanovni član Društva za znanost in umetnost hrvaških Madžarov (Horvátországi Magyar Tudományos Művészeti Társaság) in član Madžarskega kulturnega kroga Ady Endre (Ady Endre Zágrábi magyar kulturkör) v Zagrebu. Gáborja najdemo na straneh Leksikona madžarskih likovnih ustvarjalcev in v Hrvaškem biografskem leksikonu. Znan je predvsem v slovenski, hrvaški in madžarski kulturni sferi. Prijatelje ima, kot pravi sam, predvsem iz umetniških krogov, medtem koje posebej značilna zanj močna vez s Prekmurjem, tukaj živečimi umetniki, pisatelji in pesniki. Leta 1960 zboli Gáborjeva mati in to je vzrok njegovega pogostejšega vračanja v rodni kraj. Po njeni smrti proda imetje, saj zanj brez ljubljenih oseb nimajo pomena. Pa vendar se vezi z Lendavo ne pretrgajo popolnoma. Nanjo ga vežejo stari in novi prijatelji, predvsem kipar Ferenc Király ter danes že pokojna pesnik Sándor Szúnyogh ter grafik Stefan Galič. Leta 1973 takratni direktor Galerije - Muzeja Lendava Ferenc Király organizira prvo Mednarodno likovno kolonijo, ki seje udeleži tudi Gábor, kar mu omogoči nove možnosti spoznavanja sodobnih umetnikov iz županij Zala in Vas na Madžarskem. Gábor za eno ključnih stvaritev v svojem opusu šteje zgodovinski cikel fresk »Štirje letni časi«, ki zajema pomembne zgodovinske, kulturne ter gospodarske momente, ki so zaznamovali Lendavo in okolico. Naslov aludira na ruralno pokrajino, kije bila odvisna od ritma letnih časov, medtem koje sama tematika zahtevala formo klasičnega zlatega reza. Cikel sestavlja devet slik: Rimljani, Huni -Zima, Slovani - Pomlad, Ogri, 1572, Turki, 1848, Tema - Poletje, Danes - Jesen. S tem ciklom fresk v sejni sobi občinske stavbe v Lendavi je Gábor nekako potešil tisto davno otroško željo, da bo tudi on nekoč delal to kar Árpád Feszty, namreč naslikal pomembne zgodovinske trenutke svojega naroda oziroma kraja. Tudi tridelna freska v Hotelu Lipa »Boj s Turki« ima zgodovinsko konotacijo, dve za145
