Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Részletek Gábor Zoltán prózai műveiből
Po uspešnih sprejemnih izpitih se leta 1945 vpiše na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, kjer ga med drugim poučujejo profesorji Krsto Hegedušič, Đuro Tiljak in Vid Mihičič. Slednji mu je vcepil ljubezen do gotske arhitekture, ki si jo je na kasnejših popotovanjih po Franciji tudi natanko ogledal. Diplomiral je leta 1951, nekaj let kasneje pa je diplomo nadgradil še z magistrsko nalogo z naslovom »Kompozicija«. Gaborja je že od mladih let spremljala dvojna identiteta. Najprej kot Madžara, ki se je rodil in mladost preživel v takratni kraljevini SHS, srednješolsko obdobje, ki ponavadi najbolj determinira človekov osebnostni razvoj je preživel na šolanju v Budimpešti, akademijo in svoje nadaljnje profesionalno in privatno življenje pa na Hrvaškem, kjer se je leta 1946 tudi poročil z Vero Horvat, prav tako prekmurskega rodu. Ta dvojna identiteta - doživljanje, razumevanje in soustvarjanje tako hrvaške kot tudi madžarske kulture - v veliki meri določa tudi vsebino njegovega umetniškega ustvarjanja. Leta 1951 začne poučevati risanje in zgodovino umetnosti na zagrebškem Zenskem učiteljišču, kar doživlja kot neproduktivno, pravzaprav Sizifovo delo. Leta 1953 odpotuje v Francijo k ženinim sorodnikom. Evaux les Bains je zdraviliško mestece, od koderje obiskoval kraje južne Francije, kjer ga je najbolj fascinirala in navdihnila z zgodnjekrščanskimi motivi prežeta podeželska romanska arhitektura. Po šestih mesecih si zaželi velemestnega Pariza, kjer v zameno za dve sliki dobi dvomesečno bivališče pri profesorici Marie-Joseph Aucouturie. Mesto spoznava skozi sprehode, obiske galerij, posedanja v kavarnah, fascinirajo ga predvsem impresionisti in še bolj postimpresionisti - Gaugin, Van Gogh. Kasneje obišče tudi prazgodovinske Lascaux, Combarelles in Font de Gaume, saj je bil že od nekdaj občudovalec paleolitskih kultur. Prepotuje pravzaprav doberšen del južne Francije; Labri du Cap-Blanc, Rouen, Lourdes, Mantes, Vernon, Orcival, Saint Nectaire... O doživetjih v Franciji kasneje piše v svojih objavljenih esejih Poštni golob (Postagalamb) in Pričevanja (Elmondom). Pomembna mentalna vez s Francijo je tudi Gdborjeva fascinacija in občudovanje srednjeveškega pesnika Franpoisa Villona, katerega pesmi in življenje intenzivno proučuje, analizira, komentira in jih pogosto citira. Potuje po krajih, ki jih je najbrž prepotoval tudi Villon, kar še izostri njegovo senzibilnost do francoske literature in pesništva. To izkustveno in čustveno impulzivno obdobje označuje kot enega najsrečnejših v svojem življenju. Po vrnitvi domov, leta 1954, doživlja Zagreb kot ozko in primitivno okolje. Med tem časom se rodi hči Božena in Gaborja razjeda misel, da bo tudi njegov otrok moral živeti v tem, sivine in stisk, polnem miljeju. Soočenje s kruto realnostjo in dogodki leta 1956 na Madžarskem ga vzpodbudijo k pogumnemu koraku - emigrira na Dunaj. V začetnih težavah mu največ pomaga evangeličasnki duhovnik madžarskega rodu dr. István Szépfalusi. Načrte o naselitvi družine na Norveškem je prestregel materin telegram, ki ga zaradi ženine bolezni roti, naj se vrne domov. Po vrnitvi v Zagreb se po Szépfalusijevem nasvetu najprej prijavi na policiji, kar ga je pravzaprav rešilo usode mnogih njemu podobnih, Golega otoka namreč. Najhujšemu seje izognil, ne pa tudi psihični represiji in duševnim ponižanjem, ki so sledila v naslednjih desetletjih. Tudi petintridesetletna ignoranca 144
