Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Részletek Gábor Zoltán prózai műveiből
- Slikarjev portret Zolán Gábor Zoltán Gábor se je rodil 31. marca 1922 v Lendavi v Sloveniji. Večino svojega aktivnega življenja je preživel v Zagrebu, kjer živi še danes. Starši so bili preprosti meščani srednjega stanu. Mati, Maria Penhoffer, se je rodila v Sebeborcih, oče, Vince Gábor, pa v Svetih Ivancih na Goričkem. V Lendavo se je družina priselila po 1. svetovni vojni, leta 1920. Zoltán je edini preživeli otrokzakoncev Gábor. Mlajši brat Jožef je umrl kot šestmesečni dojenček, sestra Blanka, koje bila stara dvanajst let, kar je imelo posledice v kasnejšem Zoltánovem življenju. To je bilo namreč njegovo prvo srečanje s smrtjo in izgubo ljubljene osebe, kar se mu je v kasnejšem življenju zgodilo še velikokrat. Družina je stanovala v Kaniški ulici (današnja Kranjčeva ulica) v najeti hiši, ki sojo po drugi svetovni vojni porušili. Zoltán je bil slaboten otrok in leta 1927 so ga že drugič poslali na zdravljenje k stricu v Budimpešto. Medtem ko so se s sorodniki sprehajali v mestnem parku, ga je stric odpeljal na ogled rotundne slike Árpáda Fesztija »Naselitev Madžarov v Karpatskem bazenu«. To je bilo ključno doživetje njegovega otroštva, kije kasneje determiniralo njegovo življenjsko in poklicno pot. Takrat seje v svoji nevedni otroški glavi »odločil«, da bo tudi on slikar. Kot otrok je namreč verjel, da vojščaki, konji in zgodovinski junaki na sliki tudi v resnici živijo. Že v meščanski šoli v Lendavi je nanj postal pozoren učitelj Miroslav Kokolj. Bilje star dvanajst let, koje z neke slike prerisal motiv »Jezusa Kristusa, ki moli v Getsemanskem vrtu«, kar je bila njegova prva »prava« slika. Leta 1939 in 1940 je v Zagrebu obiskoval Srednjo šolo za umetno obrt, kjer so ga poučevali med drugim profesorji Kamilo Tompa, Edo Kovačič in Ernest Tomaševič. Šolanje v Zagrebu je po zaključenem prvem letniku moral prekiniti, saj seje začela druga svetovna vojna. Že leta 1941 je bil vpisan na Srednjo šolo za umetno obrt v Budimpešti, kjer je preživel težka, a obenem živahna in doživetij polna dijaška leta. Čeprav je dobival štipendijo, je za preživetje moral poprijeti za marsikatero delo. Največkrat je oblikoval plakate. Velemestni milje mu je ustrezal, priljubljen je bil tako med sošolci kot tudi profesorji. S svojim znanjem ni izstopal le v umetnostnih predmetih, temveč prekašal svoje budimpeštanske kolege tudi v pisani besedi. Prav vteh srednješolskih letih je dobil podlago v znanju literarne in umetnostne zgodovine Madžarske, ki jo je kasneje v življenju še velikokrat oplemenitil in nadgrajeval, obenem pa seje v mlademu Zoltánu prav v tem obdobju izoblikovala tista, zanj tako značilna, subtilnost in filigranskost madžarske pisane besede. 143
