Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Tomka György

no stanje tako hudo, da se ji je odpovedal tudi zdravnik. Naš junak je k sreči ozdravel, toda njegova noga je utrpela trajne posledice. Tragičnih zgodb pa tukaj ni konec, saj so se njegovi starši in babica, ki so se nekaj mesecev pozneje vrnili domov, šele tedaj soočili z domačimi razmerami. »Moja mati se je lahko vrnila šele čez nekaj mesecev, toda ko je iskala svojo hčerko, so ji rekli le, da leži tam zunaj na pokopališču.« Po mnenju gospoda Tomke njegova mati nikoli ni prebolela izgubo hčerke in jo je to zasledovalo vse kasnejše življenje. Toda trpljenju ni bilo konca, saj so družinsko hišo, v kateri je bila tudi trgovina z železnino, ki je bila v njihovi lasti, po prihodu domov našli izropano. Še več, njegovi starši več let niso dobili službe, ker je režim nanje gledal kot na sovražnike. To dokazuje tudi dejstvo, da so Györgyevega očeta po maščevanju v Hrastovcu povrhu še za dve leti zaprli v mariborski zapor. Družina Tomka je v drugi svetovni vojni utrpela devet smrtnih žrtev.

Povojno dogajanje ni vplivalo le na otroštvo našega junaka, ampak tudi na njegova pubertetniška leta, saj šolanja zaradi strahu pred diskriminacijo ni nadaljeval na murskosoboški gimnaziji,

ampak v sosednjem Varaždinu, kakor je to storilo več njegovih vrstnikov madžarske narodnosti. Toda v vsakem zlu se najde tudi nekaj dobrega, saj je tam, na hrvaški strani, spoznal ljubezen svojega življenja. Leta 1968 sta se poročila in živita skupaj vse do danes. Na tamkajšnja dijaška leta se rad spominja, saj se je v Varaždinu počutil domače. Za to se lahko zahvali dvema profesorjema, ki sta se vedno zavzemala za njegove in pravice drugih prekmurskih dijakov. Tudi ko so zares ušpičili kakšno dijaško vragolijo, so to vedno poskušali reševati pravično. V svojem nadaljnjem življenju ni več občutil diskriminacije, razen v enem grdem primeru v času kampanje ob prvih svobodnih volitvah v Republiki Sloveniji, ko je tudi sam kandidiral. V Petišovcih je imel govor, ko so mu na čelo prilepili kljukasti križ.

Študiral je na Veterinarski fakulteti v Zagrebu, nato je delal v Murski Soboti. »Svojih delovnih let se vedno rad spominjam. V teh letih sem prehodil vse Prekmurje. Do upokojitve sem deželo poznal kot svojo dlan.« Pri tem pa se je spoprijateljil z veliko ljudmi, ki jih sicer ne bi niti srečal.

Balról: idősebb Tomka György, Tomka Mihály, Tomka Ilona, Péntek Terézia, 1912-13 Z leve: György Tomka starejši, Mihály Tomka, Ilona Tomka, Terézia Péntek, 1912-13

V zgodovini Lendave si tudi družina Tomka zasluži svoje poglavje, saj so njeni člani poleg zastopanja madžarske narodne skupnosti opravljali še eno pomembno dejavnost, prodajo železnine v trgovini v Lendavi na Glavni ulici 24. Danes žal ne deluje več, a je nekoč imela pomembno vlogo v gospodarskem življenju Lendave in v njenem razvoju, ob tem pa je bila tudi zanimiv segment središča mesta. Prodajalno železnine Tomkovih so zaprli leta 1945.

Zgodovina trgovine se je začela v 1840-ih letih, ko se je Mihály Tomka priselil v Lendavo. Pred tem je v Gradcu končal trgovsko šolo in leta 1849 ustanovil trgovino z železnino. Pomembno dejstvo je, da lokacije/zemljišča, kjer so trgovino ustanovili, družina ni prepustila občini. Družina izvira iz Felvidéka (območje današnje Slovaške ob madžarski meji), od tam pa so se razselili po vsem svetu. Na vseh koncih sveta lahko najdemo priimek Tomka, celo v Argentini živijo ljudje s tem priimkom.

Mihály Tomka je odlično vodil trgovino, saj si je v kratkem času prislužil manjše premoženje, kar je družini zagotavljalo dobre življenjske pogoje.

V tem obdobju so kupili več njiv in vinogradov,

34-