Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Tomka György

od katerih ima družina danes v lasti le vinograd, ostalo so v težkih časih prodali. Gospod Mihály je želel na stara leta predati vodenje poslov, toda ker je imel dva sinova, ni vedel izbrati naslednika. »Moj pradedek se ni mogel odločiti med mojim dedkom in njegovim bratom. Zato je izbral prav poseben način izbire: 'Kdor od vaju prej vstane in prispe k meni, dobi od mene srebrno krono, ki jo bomo vgradili v temelj trgovine, in ta bo imel tudi odločilno besedo.' Torej je trgovino dobil tisti sin, ki se je naslednje jutro prej zbudil,« pove moj sogovorec. Zmagovalec je bil György Tomka, kakor se imenuje tudi njegov vnuk, ki je naš vsakdanji junak.

Trgovina je prinašala največ denarja, ko se je v mestu kaj gradilo; za gradnjo so prodajali železobeton, raznorazne žeblje, vijake in ključavnice. Kupčije so ponavadi sklenili v Lendavi oziroma v Županiji Zala, toda blago je včasih prispelo celo iz Budimpešte, kar so omogočale dobre železniške povezave. Z vlakom so zlahka odšli v glavno mesto Madžarske, da bi uskladili pomembnejše posle. V vsakdanjem življenju se ni bilo treba ubadati s posebnimi težavami. »Edino težavo je pomenila poslovna konkurenca, to sta pa bili družini Tivadar in Toplak. Toda temu bi prej rekel prijateljsko rivalstvo, kajti ob koncu dneva, ko so trgovine zaprli, so vsi trije skupaj odšli v hotel Krono na zabavo.«

Trgovina z železnino je dosegla vrhunec razcveta v letih pred prvo svetovno vojno, ko se je Lendava bliskovito razvijala, za gradnjo pa so potrebovali veliko blaga. Poleg železnine so se ukvarjali tudi s prodajo sladkorja in tobaka, ki so ju razvažali v domačo Županijo Zala in sosednjo Županijo Vas. Ob koncu prve svetovne vojne je Madžarska doživela hud udarec, temu posredno pa trgovina, saj je mirovni diktat po vojni Dolnjo Lendavo odcepil od Madžarske. S tem je družina Tomka izgubila veliko poslovnih partnerjev in velik del trga. Iz tega brezupnega položaja se je dodobra pobrala šele pred drugo

svetovno vojno. Toda vojna je bila usodna za trgovino, saj so po drugi vojni prodajalno zasegli in jo dokončno zaprli. To je imelo za družino hude posledice, saj jim režim dolga leta ni dal dela, kar je bilo tudi del maščevanja po 2. svetovni vojni, kajti imeli so jih za nasprotnike režima. Trgovino z železnino so nacionalizirali, toda upravljavci so jo pahnili na rob stečaja. Tedaj so poklicali očeta našega junaka, saj so vedeli, da ima znanje in jo lahko reši. Tako je tudi bilo, iz trgovine je gospod Tomka odšel v pokoj.

Gospod György meni, da sta dogajanje v njegovi mladosti in zapuščina družine v veliki meri vplivala nanj in ga v življenju dodobra utrdila. Ko sem ga vprašal, zakaj se je odločil za politično kariero, sem dobil enoznačen odgovor: »Zaradi Gabi.« Izgube sestre ni nikoli pozabil. Zato ni čudno, da je pri zastopanju interesov prekmurskih Madžarov sodeloval in se boril za pravice manjšine povsod, kjer je bilo mogoče. Več let je bil predsednik Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti. Svoje politične kariere se spominja predvsem pozitivno: » ... seveda sem doživel tudi grenke trenutke, toda tudi ti so del življenja.« Najraje se spominja spoznavanja drugih madžarskih manjšin in polaganja venca pri kipu svetega Štefana, kjer je imel čast spoznati tudi tedanjega madžarskega premierja. Meni, da je danes manjšini na voljo zadosti finančnih virov, vsakdo je lahko zadovoljen s podporo države. Prav zato misli, da je obstoj narodne skupnosti v naših rokah. Žalosti ga, da se manjšina številčno zmanjšuje. Po njegovem mnenju bi ključ za zagotovitev obstoja narodnosti lahko bilo poučevanje madžarskega jezika in krepitev madžarske zavesti predvsem znotraj družin, saj se veliko otrok iz dvojezičnih družin ne nauči madžarsko. »Povezanost je izjemno pomembna, saj je brez enotnosti težko karkoli doseči.«

»To je moj moto: Obstati, obstati! Na mojo dejavnost so na Madžarskem postali pozorni tudi v najvišjih krogih. Odlikoval me je tudi László Sólyom, tedanji predsednik države.«

»Moje delo je bilo pestro, en dan sem bil še v Marosvásárhelyu (danes mesto Tärgu Mures - v Romuniji), naslednji dan v Košicah na današnjem Slovaškem, tretji dan v Budimpešti, četrti dan pa sem delal doma,« pripoveduje. Spodobno je predstavljal prekmurske Madžare, kjer koli se je pokazala potreba, bodisi doma bodisi v Karpatskem bazenu.

Intervju zapisal: Gergely Tomka-35-