Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)
Tomka György
György Tomka Meščanska železna volja in madžarski borbeni duh V Lendavi na Glavni ulici živi nekdo, ki ga poznajo mlajše generacije le na videz ali pa sploh ne. Kljub temu gre za pravega vsakdanjega junaka. Če se pri njem pozanimamo o zgodovini Lendave, lahko slišimo nešteto tragičnih, zanimivih in šaljivih zgodb, med drugimi ogromno takšnih, ki jih je tudi sam doživel. Če ga povprašamo po teh zgodbah, nam bo z veseljem pripovedoval tudi več ur. György Tomka je ugledal luč sveta 24. februarja 1943 v Zalaegerszegu. Njegovo zgodnje otroštvo je bilo kljub 2. svetovni vojni lepo, toda po koncu vojne, ko so Prekmurje priključili nazaj k Jugoslaviji, se je dotedanje življenje obrnilo na glavo. Iz maščevanja zaradi zatiranja med vojno in internacije Slovencev v Sárvár so 600 Madžarov (med njimi približno 200 otrok) odpeljali v koncentracijsko taborišče Hrastovec. Maščevanju ni ušla niti družina Tomka. Čeprav je bil György star le 2 leti in se tega ne more spomniti sam, je pozneje od svojih prednikov izvedel vse pomembne podrobnosti. V koncentracijskem taborišču so vladale nečloveške razmere, interniranci so dobili slabo oskrbo, o grozovitih razmerah pa so pričali tudi izbruhi epidemij. Pojavil se je na primer tifus, ki ni prizanesel niti družini Tomka. Tako György kot njegova sestra Gabriella sta zbolela za to kužno boleznijo. »V koncentracijskem taborišču je družino ohranjala pri življenju in ji dajala moč moja babica, ki je grozovitim razmeram navkljub ostala hrabra in je vedno znala pomagati s kakšno spodbudno besedo,« se naš junak ganljivo spominja preteklosti. Vodstvo taborišča je vedelo, da bodo po zaprtju taborišča nadrejeni morali odgovarjati za smrt otrok. Zato so nekaj internirancev, med njimi tudi našega junaka in njegovo sestro Gabriello, katere stanje je bilo zelo hudo, poslali domov. Gospod Tomka se spominja: »Šibkejše otroke so po nekaj mesecih poslali iz Hrastovca domov, tudi mene in mojo sestro.« Domov v Lendavo sta prispela na vozu, nastanili so ju pri družinskih prijateljih: »Hvala bogu, da so naju pustili k ljudem, ki so oboževali našo družino.« Toda vladale so zelo slabe razmere: »Vsi smo bili okuženi s tifusom, zato sem se šele pri treh letih zares naučil hoditi, rešil sem se tridesetih in več gnojnih ran. Izmed treh lendavskih potokov so nas kopali le v prvem ...« Njegove sestre Gábriellé kljub temu niso uspeli rešiti, saj je bilo nje-33-
