Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Császár Ilonka

Toda ne spominja se le krajev, ampak tudi mladih ljudskih plesalcev, s katerimi je skupaj obhodila te poti. Kot nama je pripovedovala, jih je znala tudi pretentati, ko jim je skrila 'v steklenico zaprto radost', ker je ocenila, da je ne potrebujejo več, saj so bili že preveč 'radostni'. Mladi so se kasneje zahvaljevali teti Ilonki, svojemu 'angelu varuhu1, sama pa ohranja hudomušne mladostnike in mladostnice v lepem spominu in se nanje spominja z ljubeznijo. Svet opazuje morda za svoja leta z nenavadno odprtostjo, z veseljem sprejema pogled nanj in učinke, spremembe, ki jih prinaša.

Danes živimo v popolnoma drugačnem svetu, kot je bil v mladih letih tete Ilonke, zato nisva mogla obiti vprašanja, kako je bilo nekoč. Njen odgovor je zvenel tako naravno in samoumevno, kot le kaj: »Seveda, ko sem prispela sem, smo imeli vsega dovolj. Delali smo na njivah.« Za časa Jugoslavije v Petišovcih ni bilo trgovine, tako so se usedli na kolo in odkolesarili v Mursko Središče, da bi nabavili potrebne stvari. »Zelo radi smo odhajali tja nakupovat,« pove. Potem, ko je svojega sinčka Dezsőja posedla v

otroški sedež, je vrečo umetnega gnojila naložila na ogrodje kolesa in tako krenila domov. »Takrat je bilo običajno, da smo to počeli - ne samo jaz, tudi drugi.« Vsi trije smo se smejali.

V tistih časih so lendavska podjetja postala priljubljenejša. Teta Ilonka je delala v petišovskih termah, toda pri delu jo je motil dveletni Dezső, saj se ni hotel ločiti od svoje matere - zato je morala službo po dveh mesecih pustiti. Poleg Dezsőja ima še sina Ferija in dve hčerki, Jolán in Irmo. Porajalo se je vprašanje, ali je vzgajala svoje otroke po načelih, kot so vzgajali njo ali pa kako drugače. Za naju je predstavljalo pozitivno presenečenje, da je teta Ilonka pristaš razvoja, napredka. Seveda tudi danes rada pripoveduje o starih časih, toda zanjo je kristalno jasno, da so njeni otroci odrasli v novem, drugačnem svetu in tako jih je tudi vzgajala. Obe hčerki sta našli svojo pot. »Ko sta odrasli, smo imele prijateljski odnos,« pove teta Ilonka. Menim, da je to rezultat čudovite vzgoje. »Otroci tako hitro odrasejo, kar je res grozno,« nama zaupa teta Ilonka z nekakšno otožno radostjo v glasu.

V stanovanju tete Ilonke sva našla tudi pravo posebnost. Lahko bi jo poimenovala družinski zid; pomeni, da gleda z zidu nanjo kopica nasmejanih otrok, ki jo spominjajo na zanjo drage sorodnike - tudi iz tega je videti, koliko ljubezni se rodi v družini in kako pomembna je zanjo bližina ljubljenih oseb. Toda zaveda se tudi tega, da v življenju ne tečeta le med in mleko - vselej prihajajo preizkušnje, a moramo se obdržati na nogah. Po mnenju tete Ilonke moramo sprejeti svojo usodo, karkoli že nam prinaša. Njej je usoda med drugim leta 2001 namenila posebno priznanje na področju kulture, ki si ga je zaslužila s svojim delom na področju ohranjanja kulturne dediščine. Njen mož Pál Császár, imenovan tudi Dedek, je bil prvi, ki je prejel tovrstno priznanje v Prekmurju. Kakor hitro sva omenila priznanje, je teta Ilonka skočila pokonci in prinesla sliko s podelitve. Podelitev priznanja na lendavskem gradu ji je ostala v mislih kot prijeten, nepozaben spomin. Ko so jo poklicali na oder, jo je občinstvo pozdravilo s stoječimi ovacijami. Kljub uspehom pa je ostala skromna, njen moto je med drugim, da 'ne zajemi, kolikor bi želel, ampak le toliko, koliko gre v tvojo dlan'.«

Med pripovedovanjem nama je seveda ponudila sok in prigrizke - kakor se spodobi za pravo babico.-25-