Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Császár Ilonka

Kakor sva že zapisala, ima teta Ilonka v javnem kulturnem življenju pomembno vlogo zaradi ohranjanja dediščine. Toda tisto, kar danes ohranjamo, je bilo nekoč del življenja. Ker je odraščala v preprosti kmečki družini, so se na mizi največkrat znašli polenta, zeljna juha z dimljenim mesom ali kostmi, fižol, repa, kaša, krompir - ob petkih so imeli brezmesni dan, jedli so fižol, ob praznikih pa se je na meniju našel tudi piščanec. Zame je bila najbolj zanimiva jed 'kuglihupp'/šarkelj, ki ga je znala mati tete Ilonke odlično pripraviti, toda tudi tradicionalni retaš/ zvitek ni manjkal v naboru jedi. Med delikatese izpod njenih rok spada tudi kolač fumu oziroma 'dojenčkov kolač', ki so ga nekoč pripravljali za poroke. Takole se spominja teta Ilonka: »Nekoč so bile svatbe dvodnevne - svatba je bila v nedeljo, v ponedeljek pa je bilo v navadi priti nazaj na kosilo. Glasbeniki so preigrali oba dneva, toda v ponedeljek popoldne več niso zmogli igrati. Ob takih priložnostih so vsevprek pripovedovali šaljive zgodbe. Eden od glasbenikov se je s pomočjo starega spodnjega krila prelevil v duhovnika in začel pridigati. Ta duhovnik je razglasil: 'Tretjič se razglaša, da seje Matej Merjasec oženil s Silvijo Svinjo.' Ker so seveda nekoč duhovniki naznanili, kdo se poroča.« Tukaj stopi na plan fumu: »Spekli so dojenčkov kolač, rekoč, da se je že rodil tudi otrok, in ga so odnesli h krstu, s krstitelji je šla tudi babica. In ker so bili tako pijani, so pozabili, ali so prinesli h krstu deklico ali fantka. 'Duhovniku' so tedaj rekli, da so prinesli dete h krstu, toda ne vedo, ali je fantek ali deklica. Ta je nato rekel, da če ne vedo dojenčkovega spola, morajo dete razrezati. Nato je namočil v vodo metlo in blagoslovil vse prisotne. Zato so fumu imenovali dojenčkov kolač.« Teta Ilonka nama je o preteklosti pripovedovala zelo hudomušno in s smehljajem na licih ...

Nedelje so potekale po nekakšni ustaljeni rutini: s kolesom so se odpeljali k maši, nato doma družinsko pokosili, nakar so dekleta, tudi teta Ilonka, odšla na obrežje reke Mure. O Ilonkini lepoti in lepoti njenih prijateljic priča cel kup fotografij, posnetih ob Muri. Seveda so fotografije posneli mladi dečki, ki so tudi na ta način laskali dekletom. »Moje slike so razstavili v izložbi, od koder jih je nekdo ukradel. Lahko rečem, da sem bila lepa punca,« pripoveduje teta Ilonka z nasmehom na licih.

»Naj bo življenje dolgo, kakor hoče, dokler držiš svojo besedo, ti daje življenjsko radost in pogumno lahko pogledaš ljudem v oči.«

Toda mladeniči in mladenke se niso družili le na obrežjih Mure - kot nam je pripovedovala teta Ilonka, so se veselili tudi praznikov, saj je to pomenilo, da morajo iti k maši. To pa je bilo pomembno ne le z verskega, ampak tudi z družabnega vidika: »Sle smo tudi zato, ker smo tam srečevale mladeniče.« Sestali so se seveda lahko tudi na plesih, toda cerkev je bila druga možnost za spoznavanje. V tistem času so bile cerkve še polne, toda kakor mi, tako tudi teta Ilonka opaža, da ni več tako. Noben duhovnik ne bi smel neodgovorno kritizirati, po njenem mnenju je tudi to v veliki meri vplivalo na čedalje večjo odtujenost ljudi od vere.

Prekmurje je že večkrat zastopala v Budimpešti v Hiši Madžarov, kamor je ponesla glas Prekmurja bodisi s pereči bodisi s svojo pojavo, odeto v hetiško vezenino. Prav povezanost s kulturno dediščino ji je omogočila, da je videla veliko več sveta kot običajni vaški ljudje. To pa je storila z veseljem in še danes se teh časov spominja z nasmeškom na obrazu.

Vprašala sva jo, kaj sporoča mladim, ki negujejo kulturno dediščino. Vsekakor sporoča: »Ne odnehajte, delajte - človeka oživlja, če lahko svetu pokaže svojo tradicijo. Nikakor ne odnehajte!« V suverenem življenjskem slogu ji je v pomoč notes, v katerega je zapisala slišane in prebrane citate, ki človeka usmerjajo k srečnejšemu, uspešnejšemu življenju. Tudi citat angleškega pesnika Michaela Draytona je prebrala iz beležke: »Naj bo življenje dolgo, kakor hoče, dokler držiš svojo besedo, ti daje življenjsko radost in pogumno lahko pogledaš ljudem v oči.«

»Vsakomur se je treba nasmehniti,« pravi teta Ilonka. Z iskreno prijaznostjo je pritegnila nase pozornost mnogih ljudi - možje so jo zasipali z rožami, med potovanji je zrla v številne obraze, in zdi se, kot da bi si jo vsi zapomnili. Tudi midva sva jo zaprla globoko v svoji srci.

Intervju zapisala: Noémi Végi in Peti Császár-26-