Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)
Gálics Tamás - Ottó
Tomaž Galič - Otto Branik lendavskega meščanstva: zapuščina, hiša in spomini Galičev Tomaž Galič - Otto, kot ga kličejo z vzdevkom (nekoč so vsi imeli vzdevke) se je rodil leta 1943 v Zalaegerszegu. V tistem času so se otroci rojevali v tem madžarskem mestu, saj je Lendava takrat spet spadala k Madžarski (16. aprila 1941 je Madžarska po 22 letih spet priključila Prekmurje svoji državi) pa tudi železniška povezava je bila vzpostavljena. Otto je bil tam tudi krščen. To je eno od dejstev, ki njega kot najstarejšega brata ločuje od ostalih dveh: Štefana (z vzdevkom Lepke/Metulj) in Jožefa (z vzdevkom Dodi), ki sta luč sveta ugledala že v Lendavi. Otto je osnovno in srednjo šolo obiskoval v Lendavi. V Pomurju tedaj še ni bilo dvojezičnega šolstva. V lendavskem gradu je pouk potekal v slovenščini, v Dolgi vasi pa v madžarščini. Tomaž Galič se je učil v slovenski šoli, kar se je obrestovalo v njegovih študentskih letih, ko se je v Mariboru izobraževal za elektroinženirja. Prvotni priimek družine je bil Gállits, toda po 2. svetovni vojni so ga po uredbi jugoslovanske vlade morali spremeniti. Njihov dom je bila meščanska hiša v Spodnji ulici, v eni prvih stavb ,z visokimi stropi' v tisti ulici. Že njegovi stari starši so živeli v Lendavi. »Obstajala je knjiga z naslovom Milenij, ki so jo izdali leta 1900. V njej je bilo zapisano, koliko krajanov je imela Lendava, kje in kako so živeli, ali so bili pismeni ter kakšne veroizpovedi so bili. V njej najdemo navedeno mojo babico po očetovi strani. Piše: vdova Tamásné Gállits,« nama je zaupal gospod Otto. Družina njegovega očeta se je ukvarjala z dimnikarstvom, pozneje pa so delali v lendavski rafineriji. Njegova mati izvira iz družine Tóth, ki je imela kovačnico v Dolgi vasi. Hiša Galičevih v Spodnji ulici je bila zgrajena sredi 19. stoletja. »Verjetno je bila prva hiša v ulici. Še danes se vidi, da so med gradnjo drugih hiš levo in desno nove stavbe povezali na že obstoječa zidova in tako prihranili za izgradnjo enega zidu,« nama razlaga. Ulica je bila sredi prejšnjega stoletja zelo živahna. V vsaki hiši so živele velike družine, danes pa v teh stavbah živi le nekaj ljudi (če sploh kdo). Ko je Imre Makovecz obiskal Lendavo, je postal pozoren na strehe v Spodnji ulici, saj je bil naklon vseh streh različen. V ulici so delovali krojač, avtomehanična delavnica, popravljalec mopedov, vinski hram, klet in še mnogo več. Ljudje so se velikokrat pogovarjali med sabo kar skozi odprta okna. V ulici je delovala tudi pekarna. Družine so doma umesile testo, nakar so ga odnesli v pekarno, kjer so ga-li-
