Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)

Anyanyelvoktatás

Pol ure v stüdencu (delno v narečju)

Ednavk sta Karel in Joži žagala drva. Joži ni videl, ka za njim dje en stiidanac, pa notarzdrkno. Karel je prišel, pa gaunčo, ka se je zgodilo. Šli smo, nesti veliko ganico pa vrvu. Ganico smo notrapostavili v stiidanac. Joži je pa gora prišel. Sosedje prišel in pital, ka se zgodilo. Mi smo tapravli vse. Sosedje prneso siiji gvant. Poistem je sasikši domav iišo.

2 Na glasoslovni ravnini se redko pojavljajo porabski prekmurski narečni fonemi. Tako redki pišejo ü za u: Uta, obiite. Dolgi / se lahko piše kot ej: odletejo za odletijo. Tudi refleks za jat je lahko diftong ej: že dosta vej za ve. Končni nenaglašeni i se zapisuje tudi z e, saj je njegov izgovor v vsej panonski narečni skupini nenapet in rahlo znižan: V jeseni moramo tople obleke in čevlje obiite. Nenaglašeni končni e se izgovarja zelo široko, zato je najti tudi zapis z a: Ptica odletijo. - Naš maček je črna barva. Onemevanje h je redko: Živim v Števanovci. Hiperkorektura z vstavljenim h: Listje porumeni in pada na tlah. Premena končnega m v n je redka: pred naslanjačon,- najraje se kolesarin.

3 V oblikoslovnih kategorijah po besednih vrstah se kažejo narečne interference tako v spolu, sklonu in številu kot v stopnjevanju in spregatvi.

Omahovanje med moško in žensko obliko se kaže pri samostalnikih in osebnih zaimkih: Lastovke in štorklji so že odleteli na toplejše kraje (Vpliv narečne oblike štrk.). Jaz imam rada mačke, ker sem se jih bal, ko sem bil še majhen (Oblika rada se v teh spisih pojavlja za moškega nosilca lastnosti.). Tudi v jeseni sekamo drve (V narečju se sicer oblike srednjega spola v množini dobro ohranjajo, posamezni samostalniki pa se feminizirajo, tako tudi drva.). Pobirajo jabolke.

Narečne sklonske oblike so redke: večinoma so posebne oblike povzročene z glasovnimi zakonitostmi: Mene je všeč jesenska narava (iz končnega-/). - Živale pobirajo hrano. Na preganja ptica {-a za nenaglašeni široki e). Zanikani tožilnik namesto rodilnika je tudi v narečju zelo pogost.: Nimam rad jesen.

V orodniku množine se lahko pojavi pridevniška končnica (pri samostalniku starši): Doma vedno v narečju govori s starširm. Tožilniška oblika za mestniško se zapisuje pri lastnih imenih: Stanuje v Šopron.

Porabsko narečje uporablja vsa tri števila, dvojina je trdno zasidrana v jezikovnem sistemu.

Pri številskih oblikah za sadeže in poljske pridelke se nekatere razlikujejo od knjižnega jezika: Pobirajo jabolke, hruške, slive, grozdje, oreh, kostan j, lešnik, kumaro, buče, čebulo, fižol in peteršilj.

Osnovnošolcem dela težave število pri kolektivnem samostalniku listje, ki ima edninsko obliko za množinski pomen: Z dreves padajo rumene, rdeče in rjave listje. V tem letnem času listje porumenijo in odpadajo z drevesa.

V sporočilih uporabljajo učenci kakovostne, vrstne, svojilne in količinske pridevniške besede. V porabskem narečju je razlikovanje med oblikama zakrnelo, zato uporabljajo za izražanje določnosti člen ta, za nedoločnost samostalniške besede pa člen en. Prevladujejo navidez določne oblike:

Imam enega velikega in enega maleea zajca. Ušesa ima mala. Moj pes je že veltvii (narečni zapis). Ko je bil mali, ie zelo lagvi bil. Jesen je en lep letni čas.

V glagolski spregatvi se uporablja dvojinsko narečno osebilo -ve za ženski spol: Mnogo se igrave. S sestro sve v eni sobi. Pri glagolu biti ima prihodnjik v 3. osebi ednine daljšo obliko: Nimam rad jesen, ker vse prazno bode.

Nedoločniku na -či se dodaja še -t- kot tipično nedoločniško obrazilo,- Moramo se topleje oblečti.

Namenilnik je ohranjen: Hodimo se brsat ‘brcati žogo’.

Dodaja se povratni osebni zaimek se: Rad se kolesari. Veselo so se zajtrkovali ali pa se izpušča: Rodil V

75