Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Anyanyelvoktatás
v jeziku in slogu, postopnost, raznovrstnost jezikovnih sredstev, izčrpnost in aktualnost. Dober jezikovni slog je slovniško pravilen, besedno čist, natančen v izbiri izraza, besedno uglajen, jasen v izražanju, jedrnat, lahkoten, naraven, ustrezen in živ. Stalne oblike sporočanja, to so zlasti opisi, orisi, oznake in obnova, so najpogostejše besedilne vrste,3 ki jih pišejo učenci v osnovni šoli. Opis je stvaren prikaz predmeta, rastline, živali, osebe, slike, prostora, pokrajine ali opravila. Opis je lahko splošen in individualen. Oris je čustveno in izrazno močan spis, z izbranimi besednimi zvezami. V ospredju so vtisi, kijih naredi kaka stvar, prostor ali pokrajina. Meja med opisom in orisom, ki se šteje za umetniško besedilo, ali med orisom in doživljajskim spisom je večkrat zabrisana. Oznaka je besedilo, v katerem je prikazano, kako se določen človek razlikuje od drugih ljudi, kakšne so njegove značajske poteze, navade in podobno. Obnova je besedilna vrsta, narejena po pripovedovanem, prebranem ali gledanem besedilu. Obnavljati je potrebno ravno tako živo, kot da bi predstavljali svoje doživljaje. Ne obnavljamo dobesedno, izvorne formulacije preoblikujemo s svojimi besednimi zvezami. Stvarno, pregledno in zgoščeno sledimo vzročnoposledičnemu poteku dogajanja, navadno v sedanjiku. 1 V Porabju na Madžarskem, kjer živi slovenska manjšina v vaseh: Gornji Senik, Dolnji Senik, Slovenska ves, Sakalovci, Števanovci, Ritkarovci in Verica, nekaj Slovencev živi tudi v Monoštru, poteka pouk slovenskega jezika na treh osnovnih šolah: na Gornjem Seniku, v Števanovcih in v Monoštru. Porabski Slovenci govorijo prekmursko goričko narečje z dvema govornima variantama: gornjeseniško in števanovsko. Slovenski knjižni jezik se poučuje v šoli, deloma lahko berejo knjižna besedila v štirinajstdnevniku Porabje, pogovorni jezik starejše generacije je narečje, mladi pa slovenščino vedno bolj opuščajo, najmlajših pa starši vedno ne naučijo narečja, pač pa prevladuje madžarščina, tako da se nekateri otroci učijo slovenščine šele deloma v vrtcu, deloma pa v prvih razredih osnovne šole. Kako tvorijo slovenska besedila učenci od petega do osmega razreda,in sicer pri pouku slovenščine, in kako se prepletajo jezikovni elementi knjižne slovenščine s slovenskim narečjem in madžarskim knjižnim jezikom, je predmet pričujoče razprave. Zelo prijazni in delavni učitelji slovenskega jezika na gornjeseniški, števanovski in monoštrski osnovni šoli so z učenci od petega do osmega razreda pisali tri sporočila, in sicer opis, oznako in obnovo. V oktobru 1996 sem dobila na Gornjem Seniku 42, v Števanovcih 38 in v Monoštru 3 spise. Glede na letni čas je razumljivo, da je največ opisov posvečenih jeseni. Opisovali so tudi živali, najpogosteje domačega psa, zajce pa tudi divjo svinjo. Pri oznakah človeka gre bolj za opise zunanjosti s prepletanjem elementov orisa in oznake značaja in lastnosti. V narečju sta napisana dva doživljajska spisa: Nevola v gaušči in Pol ure v studencu. Obnavljali so iz različnih virov in različne zgodbe: iz knjige Srebrni breg, v kateri je zgodba v knjižnem jeziku prestavljena tudi v narečni porabski jezik; iz Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih, Kettejevo Pravljico o ubogi Terezinki ter zgodbo o psu Čeki je pameten. Analiza zajema glasovne, oblikovne, skladenjske in leksikalne značilnosti v osnovnošolskih sporočilih, njihovo zgradbo in besediloslovne zakonitosti. Za ilustracijo objavljamo nekaj spisov brez navedbe imena in razreda, analiza pa bo zajela večino prispelih sporočil. 70
