Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
Od 19.857 madžarskih beguncev, ki so zatočišče našli v Jugoslaviji, je madžarskoslovensko mejo prestopilo 1.617 oseb. V begunskih taboriščih in sprejemnih centrih, urejenih na območju Ljudske republike Slovenije, so poleg omenjenih 1.617 oseb namestili še nadaljnjih 730 beguncev, ki so jih sem preselili iz drugih republik. V slovenskih begunskih taboriščih se je rodilo 14 otrok, kar kaže, da je večina beguncev spadala v mlajšo generacijo. Tako je v Sloveniji zatočišče našlo skupno 2.361 madžarskih beguncev, za katere so oblasti v severovzhodnem delu republike, v bližini madžarske meje, uredile osem begunskih taborišč in dva sprejemna centra. V taborišča so preuredili predvsem dvorce in hotele, in sicer v krajih: Veržej, Bori, Radenci, Štatenberg, Rogaška Slatina, Jelšingrad, Bizeljsko in Brestanica, v naseljih Črnci na Apaškem polju in Murska Sobota pa sta delovala sprejemna centra. Prvo begunsko taborišče so odprli že 1. novembra 1956, nadaljnje pa januarja in februarja 1957, ko je v državo prišla večina beguncev. Vsa begunska taborišča in sprejemni centri pa niso delovali v istem obdobju, odpirali in zapirali so jih glede na število beguncev. Zadnja begunsko taborišče (Brestanica) in sprejemni center (Murska Sobota) so zaprli 1. novembra 1957, natanko leto dni po odprtju prvega begunskega taborišča za madžarske begunce v Sloveniji. Od 2.361 madžarskih beguncev v Sloveniji se je v eno izmed držav zahodnega sveta neposredno od tod izselilo 499 oseb. Na Madžarsko se je vrnilo 55 oseb, devet pa so jugoslovanske oblasti (najverjetneje še novembra 1956) vrnile prisilno. V taboriščih sta umrli dve osebi, 29 pa jih je pobegnilo in zatočišče našlo v Avstriji (26 oseb) oz. se je vrnilo na Madžarsko (tri osebe), 27 beguncev pa se je integriralo v gospodarsko in družbeno življenje v Sloveniji oziroma so se odločili za stalno naselitev v Jugoslaviji. Ob koncu ugotavljam, da je Jugoslavija po tistem, ko je v začetku decembra 1956 spremenila svoj odnos do begunskega vprašanja, za madžarske begunce korektno poskrbela. Na to med drugim nakazujejo tudi besede dr. Jánosa Dobszaya, begunca iz Lentija (Žalska županija), ki je bil nastanjen v slovenskih begunskih taboriščih: »V Jugoslaviji so z nami dostojno ravnali. Naš tabor je OZN večkrat pregledal, njihov delegat pa je bil prisoten pri vseh uradnih dogodkih. Tako tudi v tistih dveh primerih, ko mi je poveljstvo taborišča sporočilo, češ da je Kádár jeva vlada poslala Titu pisno zahtevo za mojo izročitev. Delegat OZN, ki je govoril tudi madžarsko, je obljubil, da mi bo pomagal pri izselitvi v Švico, kar seje tudi zgodilo.«m 130 Tantalics Béla: Sokan elhagyták az országot. 44. 62
