Székely András Bertalan (szerk.): A muravidéki és rábavidéki kortárs szlovén irodalom antológiája (Budapest - Szentgotthárd, 2006)
Székely András Bertalan: Beseda urednika
Judit Zágorec-Csuka med pripravo knjige sodelovala z društvom Muravidék baráti Kör Kulturális Egyesület (Kulturno društvo Prijateljski krog Prekmurje) in pred približno enim letom me je obiskal Gábor Ruda, tajnik društva, ter mi predstavil zamisel, da bi skupaj izdali antologijo. Ko so torej projekt podprli tudi člani Društva madžarskoslovenskega prijateljstva, smo se prijavili na natečaje v Sloveniji in na Madžarskem. Naš projekt so podprle vladne organizacije in sponzorji v obeh državah. Ko je bilo sredstev dovolj, smo začeli razmišljati o natisu antologije. Pred približno pol leta sva prevajalka in urednik s spomočjo interneta kot sredstva modeme komunikacije vzpostavila dnevne stike in tako je prevedeno gradivo naraščalo iz dneva v dan, vedno več ga je že bilo tudi pregledanega. Začetni obseg večkratno povečal. Med konzultacijami sta se izkristalizirali vsebina in struktura knjige. Imre Szíjártó, ki med madžarskimi literarnimi zgodovinarji verjetno najbolje pozna slovensko književnost te regije, je v enem izmed svojih del leta 2002 zapisal: »Etničnojezikovno-kultumi obraz današnjega Prekmurja so poleg neprekinjenih stikov in vplivanj oblikovale še tri večje, paradi gospodarskih in političnih vzrokov inducirane izmenjave prebivalstva, kar je pri avtorjih iskalo ne samo občutek nestalnosti geografsko-političnih okvirov, ampak tudi občutek prehodnosti (...). Po priključitvi regije Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev lahko govorimo o dvojnem procesu: na eni strani so nastajala besedila v prekmurskem knjižnem jeziku (le-ta se je ob lokalni qtvesti najprej izoblikoval in je vse do danes eden najmočnejših elementov prekmurske identitete), na drugi strani pa se je krepila težnja k vključitvi v enotno slovensko knjižnojezjkovno telo (...). Torej Pisci z vzhodnoslovenskega jezikovnega območja so se morali soočiti s tem, da jezik, ki ga uporabljajo, in kultura, ki jo zastopajo, ne moreta prodreti v glavne književne tokove književnosti, ker imata - gledano iz duhovnega središča - predznak podeželskosti, provincializma in drugorazrednosti. Za odstranitev normativnih mej med knjižnim jezikom in narečjem so namreč od leta 1980 naprej največ storili ravno tisti pisci, ki so svoja prva dela napisali v knjižnem jeziku in tako postali del slovenskega kanona. Ti avtorji vzporedno ustvarjajo v prleščini ali prekmušani in v knjižnem jeziku, vendar je bil pogoj z? njihovo priznanje ta, da so si ustvarili ime (in dobivali nagrade) s svojimi v knjižnem jeziku napisanimi deli.« K temu lahko dodamo le toliko, da je tudi v slovenskem porabskem slovstvu in sredstvih javnega obveščanja opazna podobnost med porabsko slovenščino, ki je različica prekmuščine, in slovenskim knjižnim jezikom. Podpisani urednik kot sociolog kulture približno štiri desetletja raziskujem etnične skupnosti, torej manjšine na eni in na drugi strani meje in z naklonjenostjo spremljam usodo slovenske in madžarske manjšine. Kljub temu sem bil presenečen, ko sem ugotovil, koliko zakladov in vrednot skriva literatura omenjene regije. Nekatere avtorje sem že poznal, pa vendar skupaj v antologiji povedo več o sebi, o svojem mišljenju, moralnih vrednotah; izkazujejo svojo individualnost in hkrati kažejo skupne poteze - sintezo prostora v bližini meje, vključno z Madžari. Brez težnje po popolnosti so mi bile pesmi Tineta Mlinariča katarzične, saj spominjajo na Adyjev simbolizem, z značilnim črno-zlatim tonom, s secesivnostjo, polno čustev in čutnosti. Prevzet sem bil od lepote pesmi Marie Miilátsz ki nosi dvojno, slovensko-madžarsko identiteto; njene pesmi so polne humanosti in vere v človeka. Feri Lažnšček piše pannonsko poezijo in prozo, ki pristno povzemata vzdušje pomurske narave, pokrajine in ljudi, ki tukaj živijo. Ernest 9
