Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Magyarországon készült interjúk / Intervjuji izvedeni na Madžarskem
ELBESZÉLT TÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE 9. Imre Németh: RODIL SEM SE V ZAPORU ... Odločitvi Gáborja Pétera so sledila dejanja: 28. novembra 1952 ponoči so iz vasi Farkasfa, kjer je živelo 500 ljudi, sodelavci ÁVH-ja aretirali 70 ljudi in jih s tovornjaki odpeljali najprej v ÁVH-jev zapor v Sombotel v ulico Király, čez nekaj dni pa v Budimpešto v centralni zapor ÁVH na Glavni ulici. Po tem dogodku so se aretacije vrstile do konca leta 1952. Mojo nosečo mater in vso družino so s prvim tovorom odpeljali v Budimpešto. Obtožba zoper vsakega je bila vohunstvo in konspiracija. Med konstantnimi zaslišanji so mamo 23. januarja 1953 zjutraj prepeljali v vojaško bolnišnico na bulvarju Roberta Károlya v XIII. okrožju v Budimpešti, kjer sem se tistega dopoldneva rodil. Res je, da še dandanes ne vem, ali sem zagledal luč sveta kot svoboden človek ali kot politični zapornik. Budimpeštansko vojaško sodišče je mojo mater 12. marca 1953, zaradi vohunstva in konspiracije, obsodilo na 1 leto in 6 mesecev zaporne kazni in zaplenitev polovice premoženja. V tem procesu so 18 ljudi obsodili na smrt in sodbo izvršili, trije pa so po vsej verjetnosti umrli zaradi brutalnih zasliševalnih metod. Kot je znano, je po Stalinovi smrti tudi na Madžarskem popustila komunistična diktatura. Julija 1953 sta mojo babico obiskala dva oficirja ÁVH in se pozanimala, ali bi družina v primeru, da me izpustijo iz zapora, sprejela mojo vzgojo. Moja stara starša sta kljub veliki žalosti v duši z veseljem sprejela, da me bosta vzgojila, kar sta tudi pisno potrdila. Tako sta moja babica in oče, ki je med tem že služil obvezni vojaški rok, v prvih dneh avgusta dobila uradni potni nalog od ÁVH-ja, da naj odpotujeta do zapora na Glavni ulici v Budimpešti, kjer me bodo lahko na podlagi potrdila o prevzemu in brez vedenja moje matere, predala njima. Ko smo prispeli na železniško postajo v Monoštru, so nas že čakali moj dedek in prijatelji, ki so me kljub zadušljivi prisotnosti ÁVH najprej odpeljala v cerkev v Rábakethely, kjer so me takoj krstili, kljub možnim posledicam tega dejanja. K sreči je takrat, kotjebilože prej povedano,'ljudska demokracija' začenjala popuščati. Moja mati dneve in dneve ni vedela, kaj seje zgodilo z mano. 'Obveščali' sojo ÁVH-jevci, ki so služili vojaški rok, in s tem kršili interne predpise zapora. 28. avgusta 1953 je bil v ÁVH-jevem zaporu v Budimpešti lep dan zanjo. Brez kakršnega koli predhodnega opozorila ali najave so njej in drugim zapornikom povedali, da so svobodni. Pospremili sojih na budimpeštanski kolodvor, jim dali uradni potni nalog in jih poslali domov. Dolga desetletja je bila naša družina pod nadzorom. O teh dogodkih in letih se ni smelo ne govoriti, ne spomninjati. Ta prisilna molčečnost je spominjala ljudi na pogubljene starše, brate, sestre in družinske člane. Sodbo zoper mojo mater je budimpeštansko vojaško sodišče 13. avgusta 1990 razveljavilo. K zgodbi naše družine spada še to, da je moj oče, kot delavec tovarne Kos v Monoštru in član Narodnega 'odbora', leta 1956 sodeloval v revoluciji. Po zatrtju revolucije ni zapustil države. V začetku decembra, leta 1956, so ga aretirale sovjetske čete, ki so zasedle Monošter, ga zaslišale, in ga odpustile. Kot je pripovedoval, mu je častnik, ki ga je zaslišal, vprašal le eno vprašanje. Ali je med revolucijo ubil človeka? Ko je povedal, 34
