Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)
Nyelvi panorámák és szellemi horizontok
temveč svoje lastno pričakovanje korigiramo in razširimo z izkustvom drugega.”4 Pri tem velja omeniti Schleiermacherjev aksiom, da „nerazumevanje” tujega besedila ni izjema, postavlja se pa vprašanje, kako premostiti prepad do njegove tujosti, kajti vse kar je povsem tuje, enako nespoznavno kot tisto, kar je povsem novo. Pomembno se mi zdi, da je treba umetnost in literaturo v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razkleniti za razumevajočo prisvojitev in s tem pritegniti v dialog estetske komunikacije. Smer spraševanja prisvajajoče recepcije določenega umetniškega dela (v tem primem, dela Petra Esterházyja) poteka od bralca k besedilu. „Bralec gotovo ne stoji zgolj kot beroči individuum, osamljen v družbenem procesu. Z iskustvom, ki mu ga posreduje njegovo branje, je udeležen pri komunikativnem procesu, v katerem fikcije umetnosti prejmejo praktično relevantnost za orientacijo in motivacijo družbenega ravnanja. Ta družbotvorna funkcija umetnosti se recepcijskoestetsko odpre in se pusti objektivirati kot sistem norm šele tedaj, če nam uspe zajeti estetsko posredovanje habitualnega védenja in komunikativnih vedenjskih vzorcev tam, kjer se konkretizirajo v horizontu pričakovanja kake življenjske prakse.”5 Recepcijski proces pri tem določa dejanska pluralnost različnih pogledov pričakovanja in naj bo po Jaussu „osamljenemu bralcu” odprta možnost prevzema (literarnega) sveta, v „katerem še živijo drugi”. Esterházjjeva celotna poetika temelji na intertekstualnosti kot posebni literarnoumetniški strategiji. Povezanost v njegovih besedilih prihaja od zunaj prek drugih tekstov, kodov, znakov in splošnih tekstov kulture. Njegova dela so prežeta z resnično prelomnimi razsežnosti intertekstualnosti, v katero je ujet vsak tekst, kjer je meja med znotraj- in 4 Prav tam, str. 403. 5 Prav tam, str. 450. 59
