Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)
Nyelvi panorámák és szellemi horizontok
potencialno fiktivna in fantastična. Literarni tekst se - kot pravi Iser - poraja iz trojnega razmerja med fiktivnim, realnim in imaginarnim, je zmes realnosti in fikcij in kot tak omogoča interakcijo med danim in umišljenim. Prav zato je v dani knjigi težko postaviti mejo med zgodovino in literaturo. Še težje je v naslednjem Esterházyjevem delu, v Popravljeni izdaji, s podnaslovom Dodatek k Harmoniji caelestis, ki izide dve leti po HC, s katerim avtor šokira madžarsko javnost. V njej razkriva spoznanje resnice o svojem očetu kot vohunu komunistične tajne policije. V romanu se fenomenalno prepletajo tri ravni: očetovi originalni ovaduški zapisi, avtorjevi refleksija ter samorefleksija in citati iz drugih del, predvsem iz HC. Jezik in slog Pétra Esterházy]a premoreta slovarske dimenzije, tokratno zanimivo in na videz zelo nenavadno postmoderno besedilo v resnici vsebuje ogromno stvarnega oziroma zunajbesedilne resničnosti. Celotno delo z grenkim humorjem prikazuje krizne trenutke pisateljevega življenja, razkriva nečloveško obliko diktature. Poraja se vprašanje: kako brati to knjigo? Nedvomno je, da se v njej nahaja mnogo referenčnih realnosti, področij, ki jih besedilo razgalja, vendar, ali beremo vgrajeno fikcijo ali vgrajeno zgodovino? Pri tem se pridružujem misli Beáte Thomka, da Popravljena izdaja obdrži to dvojnost - literarno in zgodovinsko - vendar se glede retorične in poetične strukture, kontur alternativnih zvrsti bolj nagiba k literarni smeri. Esterhá^jev poetični diskurz ubeseduje vidike in vrednosti resničnosti, ki so izražene z zapleteno igro med metaforičnim izjavljanjem in urejenim „kršenjem” običajnih pomenov besed. Metaforična referenca služi opisu resničnosti, kot tudi dejstvo, da za refiguracijo časovnega izkustva obstaja referenciaina funkcija fabule v zmožnosti fikcije. Prav ta zunajtekstualna navezava implicira dejavno, strateško in funkcionalno pogojeno razmerje do stvarnosti. Vpliv 57
