Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Nyelvi panorámák és szellemi horizontok

nobena znakovna tekstualna enota. Enostavno preide v Esterházy'e v poetični diskurz. Pomembno je še poudariti Kišev roman Peščanik, ki služi omenjeni knjigi kot hipertekst. Kiševa avtobiografska pripoved, kjer E.S. obudi spomine na družino, kjer že kar mistificiran očetov lik zaživi pred bralcem v vsej svoji veličini, v dobrem in slabem, oče, kovan v zvezde in oblikuje dečkovo notranjost; njegov odnos do družine, časa in sebe so motivi, ki kažejo tesne sorodnosti med Kiševo in Esterházyjevo poetiko. Konfigurativni akt se pri obeh avtorjih karakterizira z lastno refleksijo, ki osvobaja specifične časovne dimenzije, kjer je ta svobodna igra s časom oblika literarne fikcije. Fiktivna izkušnja časa nakazuje izkustvo bitja v svetu, ki ga daje literarni tekst: umetniško napisan roman z izredno tankočutno izrisanimi značaji oseb, z besedami, ki vrejo, segajo v globino duše in v razmišljanje. Zatorej, posebnost pri Esterházy]evi tehniki pisanja je, da se v sicer koherentni narativni okvir vrinja ogromno različnih diskurzov in se v končni fazi iz teh fragmentov izoblikuje celota, pretkana, dobro fimkcionirana konstrukcija, kjer so konture intertekstualnih elementov popolnoma zabrisane. Lahko bi rekli, da je Harmonija caelestis - po Juliji Kristevi - „tkivo citatov, ki izhajajo iz tisoč različnih žarišč kulture”. Tako se v Esterházyjevi tehniki montaže (ki je stilistične in narativne narave) delčki teksta (od Horacija, Goetheja, Danteja, Rilkeja, preko Thomasa Manna, Musila, Stendhala, Carlosa Fuentesa, Vargasa Llosa, Danila Kiša, vse do madžarskih avtorjev: Kosztolányi, Márai, Ottlik, Mészöly...) integrirajo v izoblikovano naracijo in diskurz tako, da kažejo popolnoma enotno estetsko sliko.

V Harmoniji caelestis se močno prepletajo fikcija, imaginacija in realnost. Kot vemo, v postmodernem romanu fikcija in realnost ne tvorita več ontološkega nasprotja: sama realnost je v nekem smislu

56