Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)
Nyelvi panorámák és szellemi horizontok
zamolki), kjer pripovedovalec govori v prvi osebi ednine in večinoma ostane tudi neznan kronik, je druga knjiga „izpovedi” bolj epska, z umirjenim jezikom, kjer ima pripovedovalec bolj jazovski značaj, ki kot očividec interpretira oz. pripoveduje različne pretresljive družinske dogodke. V romanu, napisanem v fragmentih z močno kulturno tradicijo, predvsem s tradicijo vzhodnoevropskega sveta, je močno opazna postmodernistična predpostavka, to je vzpostavitev dialoga literature z literaturo. V labirintu fragmentov že omenjene citatnosti, intertekstualnosti, avtoreferencialnosti, literarne aluzije, ki jih niza Esterházy stran za stranjo, hkrati otežuje razumevanje, bralec se težko dokoplje do (kvazi)rešitve, obenem dopušča vnos bralčevega intelekta, preferenc, predsodkov, občutij, gledišč, torej uvaja interpretatorja v igro organske vitalnosti umetnosti - tipično ecovsko odprto delo. Zato uvrščamo njegovo ustvarjalno delo med Calvinovo in Ecovo prozo ter prozo Danila Kisa. Omenjena intertekstualnost se kaže v samem naslovu, namreč leta 1711 je Pál Esterházy na Dunaju sestavil in uglasbil zbirko cerkvenih baročnih pesmi z naslovom Harmonia Caelestis. Po Genettejevi klasifikaciji transtekstualnosti je to tipičen primer parateksta, ki je pomembna točka pragmatične dimenzije dela. Prvi del knjige, ki je sestavljena iz dveh različnih delov, uvaja citat iz Goethejevega dela Izbrane sorodnosti, drugi del pa odlomek iz romana Sándorja Máraija Izpoved meščana (Egy polgár vallomásai), vseskozi pa so prisotni interteksti iz del Danila Kiša, kar avtor potencira v tako skrajnost, da kot fragment oz. t. i. „oštevilčeno poved” prevzame celotno Kiševo novelo iz knjige Enciklopedija mrtvih. Kišev tekst Slavno je za otadzbinu mreti se kot pragmatična enota v celoti vključuje v novo tekstualno sintagmo, se spremeni v 24. „oštevilčeno poved”, se popolnoma zlepi v kontekst romana, o njenem prevzemu ne priča 55
