Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)
Nyelvi panorámák és szellemi horizontok
knjigi Popravljena izdaja (Javított kiadás, 2002). „Malo je ljudi, ki znajo opraviti z bližnjo preteklostjo. Dogaja se namreč, da nas bodisi sedanjost s silo priklene nase ali pa se zgubimo v preteklosti in poskušamo, kolikor je le mogoče, spet priklicati in obnoviti, kar smo nekoč docela izgubili. Celo v velikih in bogatih družinah, ki veliko dolgujejo svojim prednikom, se utegne zgoditi, da se bolj spominjajo deda kakor očeta.” Tak je moto - intertekst - zgodovinsko-družinskega romana, nebeške harmonije očetov in sinov, katerega osrednja figura je oče kot steber družine oz. očetje različnih generacij od 17. stoletja pa vse do 70-ih let 20. stoletja, čigar cilj je ustvarjanje določenih povezav med nebeškim bliščem in okusom smrti - zato je harmonija caelestis, nebeško sozvočje. Metafori celotne mojstrovine sta nebo in zemlja. Metafora tu ni samo ena izmed literarnih figur, ki bi služila kot okras delu, ampak — če se navežem na Ricoeurja - je tvorba, „živa metafora”, ki da misliti in s tem odpira nove pomene, kajti samo metafora, ki je hkrati „dogodek” in „pomen” je živa. „Moč metafore izhaja iz mimesis, ki v poetiki izvira iz njenega namena, da opiše človeško delovanje višje, kot je dejansko v vsakdanjem življenju. Ce torej poetičnost ustvarja nek nov in višji svet, potem ji dejansko ustreza govorica, ki obvaruje in izraža njeno kreativno moč v tem posebnem kontekstu.”1 Knjiga, kjer te žive metafore prinašajo možnosti razodetja resničnosti, je sestavljena iz dveh zelo različnih delov, v katerih se pisatelj večinoma dialoško spoprijema s svojimi lastnimi in tujimi spisi. Esterházy je življenje svojih grofovskih prednikov najprej razstavil (dekonstruiral), šele nato spet sestavil v romanu. Ce za prvega velja razdrobljenost, katere osnovno vodilo je dekonstrukcija, katere jezik je izjemno radikalen, v katerem si dogodki sledijo bliskovito (zato so povedi nedokončane, s številnimi izpusti, 1 Paul Ricoeur: Zgodovina in pripoved. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2001, str. 300. 54
