Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)
Nyelvi panorámák és szellemi horizontok
Literatura — kultura - (kon)tekst Velik preobrat v madžarski literaturi se začne na koncu sedemdesetih let, ko se s t. i. „novo prozo” začne notranja prenova celotne proze. V tem obdobju je bila svobodna književnost neznan in napačno razlagan pojem, literatura je bila še skrajno spolitiziran diletantizem. Da bi bila književnost v pravem pomenu besede svobodna, je bila potrebna reorganizacija. Določeno mejo svobode je sicer dopuščala „mehkejša oblika diktature”, vendar je prenova pomenila avtonomizacijo književnosti z vso ignoranco političnega mišljenja. „Cista” književnost lahko obdrži politično relevanco, in sicer ne kot zunanji ideološki balast, marveč kot razcvet v samem tekstu, iz oblikovanja le-tega, imanentno. Pravo stilistično revolucijo ter polemično os zoper tradicionalnemu razumevanju leposlovja je v madžarski literaturi izvedel Péter Esterhá^. V madžarsko književnost je prinesel nov val sprememb s samosvojim „csterházyjevskim” slogom, z interteksti, s hiperteksti, citati, z aluzijo, s parafrazo, pastišem, z močno kulturno tradicijo, s fragmentacijo, s prefinjeno erotiko itd., z vsemi elementi postmoderne. Pri poetiki Pétra Esterházyja je intertekstualno nanašanje na (paradigmatična) besedila in tematske sisteme tisti dejavnik, ki je oblikoval literarno zvrst, modificiral njihovo strukturo, funkcijo, predvsem pa jezik S paradigmatičnim delom Proizvodni roman (Termelési regény, 1979) je Esterházy prinesel na piano poetiko z močno notranjo intertekstualno hermenevtiko, kjer besedila nenavadno močno samorefleksivno aktualizirajo sama sebe, s tem omogočajo na eni strani koherenco, na drugi pa vedno nove kontekstualne relacije odprtosti in lahko tudi neskončnosti. To pomeni, da so lahko teksti brani v svoji avtonomiji, po drugi strani pa omogočajo take 50
