Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Nyelvi panorámák és szellemi horizontok

interpretativne možnosti, v katerih zaznavanje intertekstualnosti omogoča globlje razumevanje besedila. V proizvodnem romanu so realni elementi vzeti izven konteksta realnosti in na igriv način prepleteni med sabo v novo kombinacijo, v fiktivni kontekst. Z znamenitima stavkoma - danes obravnavanima kot topos-stavka: „Ne najdemo besede. Okameneli smo.” - avtor vpelje bralca leta 1979 v svoj tekstualni svet. Ta začetna epizoda skupaj z naslovom daje asociativno moč, tj. ironičen diskurz vzhodnoevropske diktature pod sloganom: „Proizvajajmo v ljudski demokraciji”. Roman je igrivo prikazana kvázi zgodba, kako se lahko v jezik useda kulturni spomin, ali, kakor je avtor dejal v nekem intervjuju, zna biti besedilo drugačno v diktaturi in v demokraciji, drugače se obnašajo besede, jezika se je potrebno učiti na novo. Esterházyjevi posebni jezikovni „prijemi” kot kategorični imperativi lebdijo pred nami, kjer je velikokrat citirana pomenljiva misel Ludvika Wittgensteina, da besede nimajo pomena same po sebi, ampak dobivajo pomen iz sobesedila, torej konteksta, ter da zna govoriti tisti, ki zna upati, in nasprotno.

Esterházy je s petimi romani s podnaslovom Uvod v leposlovje (Bevezetés a szépirodalomba, 1981-1985) ustvaril tako poetično polje, Iger mora bralec bodisi iz samega teksta ali njegovega konteksta dekodirati, identificirati in smiselno razumeti navezave na tuje predloge. Prva knjiga iz Uvoda v leposlovje z naslovom Odvisno (Függő, 1981) se začenja z magdalenicami in z bpovim čajem. Začetek romana s svojo medbesedilno predpostavko prikliče ustrezne elemente (v tem primeru „prebujanje spomina”) in vse, kar je v njem implicitno, tako rekoč virtualno, tekstualizira, kar spominja na besedilo Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta. „In tedaj se mi je spomin neneadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki mi ga je teta Léonija ob

51