Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Montázsok és fragmentumok

filmskimi rezi, z ironijo in z malo bolečine. Glavni junak Oskar Matzerath kot citirana figura in pisateljev alter ego kot odličen kritik analizira, recenzira svoja prejšnja dela, sedanja videnja o razmerju med realnim in literarnim, spozna, kako se destilirajo grozna življenjska dejstva v literarnozgodovinska. „Konec koncev, komu je treba verjeti, Oskarju ali meni, kaj manjka tu in kaj tam, kdo je komu vsa ta leta vodil pero.” Morda so ti avtorefleksivni komentarji najvznemirljivejši; v njih izlije vse, sedaj sodi drugače in z ogromno mero skepse. Ta generacija trpi in se sramuje zaradi svojih trpljenj, pravi. V nizu izpovedi, mikrozgodb, spominov, esejev o spominjanju in pozabljanju prikaže, kako ga je (de)formiral zaprt, psihološki mehanizem nacizma, Itako je do leta 1945 verjel v skrajno zmago, kar seveda ni znamenje njegove neumnosti, ampak sistema, Iti poneumlja.

Grassova pozna izpoved, ki je kot kategorični imperativ lebdela vseskozi pred njim/v njem, za katerim se je seveda skrival neki neutelešen, vendar občuten fenomen, ga je skoraj stala Nobelove nagrade leta 1999, razburkala in razgovorila svetovno javnost; nas pa vsako poglavje knjige, ki ga uvaja avtorjeva lastnoročna ilustracija čebule, spušča v globlja skrivnostna brezna zgodovinske naratologije in kolektivnega spomina.

237