Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Montázsok és fragmentumok

Skrivnosti in življenja

(Umberto Eco: Skrivnostni plamen kraljice Loane)

Umberto Eco, književnik ter eden od najuglednejših evropskih teoretikov in semiotikov, je poleg izjemnih teoretskih razprav (med drugim se je njegova obsežna študija Odprto delo v sedemdesetih izkazala za enega ključnih tekstov postmodernističnega svetovnega nazora) napisal pet romanov, poleg Imena rože še Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Baudolino in najnovejši Skrivnostni plamen kraljice Loane.

Zadnji v vsebinskem smislu zelo odstopa od tradicije drugih njegovih leposlovnih del. Eco se je v tem ilustriranem romanu oddaljil svoji poznavalski privrženosti srednjemu veku in romaneskno dogajanje umestil v spomin/čas druge svetovne vojne. Delo je neke vrste avtoportret z mojstrsko rekonstruiranim kulturnozgodovinskim ozadjem. Glavni protagonist, šestdesedetni antikvar Yambo se po srčnem infarktu prebudi iz kome. Izgubil je avtobiografski spomin, ostal mu je zgolj enciklopedični iz papirja, citati so mu postali edine svetilke v megli. Da bi ponovno zgradil sebe, mora začeti pri temeljih. Yambo je tipičen obrnjen proustovski junak, kateremu okusi lipovega čaja in magdalenic ne prikličejo nobenega Combraya s teto Léonie. Spominjanje je zanj napor in ne razkošje. Ja, za skok se je treba pognati naprej, dobiti zalet, torej stopiti nekaj korakov nazaj. Odpotuje v rojstni kraj, to je beg v tolažeče in obetavno področje. Sedanjost mu postaja vse to, kar počasi izkopava iz megle preteklosti. „Z meglenim razgledom prehajam na zelo žive podobe domačih prizorov in vidim vse obdajajočo tišino. Ničesar ne zaznavam okoli sebe, vse je v meni. Skušam premakniti prst, roko, nogo, a je tako, kakor da ne bi imel telesa. Kakor da bi lebdel v praznini in se v

238