Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Montázsok és fragmentumok

Soočenje s preteklostjo

(Günter Grass: Beim Häuten der Zwiebel)

Grassov enainšestdesetletni molk razkriva mero spominjanja v avtobiografiji Ob lupljenju čebule. Nobelovec je na stara leta našel ustrezno formulo, kako se soočiti s preteklostjo, in razkril svoj „misterium magnum”.

Grass je desetletja veljal za enega največjih osebnosti nemške socialdemokracije, v svojih delih je zmeraj ponazarjal vojno, strah in trepet totalitarnih režimov. Ze iz dosedanjih kvaziavtobiografskih del, predvsem iz Pločevinastega bobna, se je dalo med vrsticami razbrati, da je bil pisatelj leta 1944 povabljen v protizračno enoto in pristal v ameriškem vojaškem ujetništvu na Bavarskem. Tokrat pa nas skozi osebno izkušnjo popelje v še temačnejše plasti polpretekle „evropske” zgodovine. Kot mladenič je bil pri sedemnajstih vpoklican v Waffen-SS, v katerem ni, kakor trdi sam, sprožil niti enega strela, zato ne čuti neposredne odgovornosti za svoja dejanja, pač pa ga je z leti občutek sramu tako močno obremenjeval, da se je odločil, da umetniško artikulira te negotove spomine med letoma 1938 in 1958. Grass opazuje teh dvajset let kot življenjski spomin, ki nemalokrat pobarva, preuredi, celo polepša realnost. Memoár je hkrati filozofija, razkritje, predvsem pa korekcija in obračun v procesu, ki kot lupljenje čebule odkriva nove in nove plasti, izvablja solze ter zamegli pogled. Tovrstne literarne stvaritve premoreta le zgodovinska narativa in fikcija. Po v fikcijo ujeti realnosti nas pripovedovalec vodi z muhasto logiko banalnih izjav, z razvedrilnimi aksiomi v svet spomina in pozabe. Izriše ustroj "hitlerjugendovske" nacistične Nemčije, življenje v takratnem večnacionalnem Danzigu, njegov razcvet in propad. Vse to brez patetike, pomilovanja, zgolj s

236