Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

slovenska prevoda. Brezusodnost izda Študentska založba, Kadiš za nerojenega otroka pa Didakta, oba v prevodu Jožeta Hradila. Nobelova nagrada je bila medijsko odmevna tudi pri nas. Robert Titan Felix v Dialogih zapiše, da je Brezusodnost „prvoosebna memoarska pripoved komaj petnajstletnega taboriščnika, ki taborišče doživlja kot pervertiran in intenzificiran mehanizem družbene prisile, logika biti v njem pa se mu kaže kot ostati čim bolj neopažen in preživeti, življenje samo pa s tem reducirano na željo rad bi še malo živel v tem lepem koncentracijskem taborišču. Sistem svoje resnične narave (seveda: nihilističnega bistva) ne razkrije vnaprej, ampak se ves čas samopostavlja kot razumen urejevalec odnosov med ljudmi” (Titan 2004: 133). Mitja Čander v svojem eseju Vozni redi (preveden tudi v madžarščino3) razmišlja o knjigi, kot o realizaciji ideje o človeku kot kosu materije v njeni najbrutalnejši obliki.

„Kertészova pripoved namiguje, da se v svetu individualnega časa ni mogoče dotakniti absolutne ničle, da pa se ji lahko bližaš krog za krogom, ne da bi zares doumel, da je možno prispeti še bliže. Da je upanje nekakšna atavistična dediščina in da laliko harmonija s svetom kdaj za hip zavlada tudi med gnitjem trupel. To neskončno bližanje k absolutni ničli, prosti padec brez pristanka je možno le v individualnem, smrtnem času” (Čander 2003: 26).

Tina Kozin meni, da je Kertész zahteven avtor, ki teija potrpežljivega, subtilnega bralca, ki mu bo pripravljen slediti po zapletenih vijugah njegovih miselnih izmenjav. Milan Vincetič je mnenja, da ko odložiš roman, za katerega je prispeval spremno besedo sam Péter Esterházy, te mine čudno vznemirjanje ob nenavadni lahkosti strašljivega.

3 Mitja Čander: Menetrendek, Budapest, Nagyvilág, 2005/7, 539-550., Prev: Jutka Rudas in Péter Rácz I.

112