Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

transilvanskega Madžara Ádáma Bodoija Okraj Sinistra, v zbirki Moderni klasiki pa je pri Cankarjevi založbi izšlo delo Dezsőja Kosztolányija Neron, krvavi pesnik. O obeh knjigah so takoj poročali Književni listi. Bodor v ciklu 15 novel uprizarja apokaliptično vizijo brezbožnega sveta, za katerega ni kančka odrešitve. Etnično mešan svet v rajonu je svet, poln nepričakovanih strahov in nočnih mor. Kompozicijsko odprto delo je srhljiva parabola o bivanjski histeriji v okrožju. Pomenske resonance latinske besede Sinistra (grozilno zlo, temna profecija, slutnja nesrečnega konca, zavest o minevanju) aludirajo na zaprto, strogo omejeno (literarno) pokrajino Ceausescove ere. V Bodoijevem Okraju Sinistra je življenje en sam histeričen molk in moralno čutno/čustven polom, v katerem vsi življenjski parametri spodkopavajo logiko, na podlagi katere naj bi se strukturiral „normalni” svet. Klasični srednjeevropski roman prve polovice XX. stoletja Neron, krvavi pesnik je kanonizirano delo na madžarskem literarnem Parnasu, prevedeno v dvanajst tujih jezikov. Dezső Kosztolányi spada v vrh madžarske književnosti, v letih med 1920 in 1936 je bil predstavnik umetniško-duhovnega kroga revije Nyugat (Zahod), s svojo poetiko pa je ustvaril duhovno podstat madžarski moderni prozi. Thomas Mann je leta 1923 v predgovoru k nemški izdaji Nerona (komaj dve leti po izidu romana v izvirniku) pohvalno zapisal, da je to delo več kot intelekt in več kot produkt nacionalnega ali, če hočete, evropske ravni, na čelu nosi znak iz samote izvirajočega individualnega poguma, ki se s svojo močno noviteto in z neverjetno človeškostjo dotika naših duš, da kar zaboli, ker je tako resnično.

Krona sodobne madžarske proze je nedvomno Imre Kertész, Nobelov nagrajenec za literaturo leta 2002, čigar celotni opus je v bistvu raziskovanje anatomije holokavsta. Leto dni po nagradi dobimo dva

111