Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Metka Fujs (Murska Sobota): The Formation of National Identity of the Prekmurje Slovenians

Oblikovanje narodne identitete pri prekmurskih Slovencih zgodovino je le slabo poznala, obnašala zelo nespretno. Največ nezadovoljstva med prebivalstvom je povzročila takojšnja zamenjava vseh dotedanjih uradnikov in učiteljev ter skoraj revolucionarno uvajanje slovenskega knjižnega jezika, ki so ga mnogi vendar slabo razumeli. Jožefu Kleklu so zato nekateri njegovi nekdanji sodelavci očitali, da jih je odpeljal k Slavom (tako so prekmurski Slovenci imenovali ostale Slovence, op. M. F.), ki jih sedaj „mučijo" s knjižnim jezikom v uradih, šolah in pri verouku. Kot narodni poslanec v jugoslovanskem parlamentu in pozneje kot banski svetnik je zato ves čas svoje dolge politične kariere v okviru avtonomističnega programa Slovenske ljudske stranke zahteval tudi posebne avtonomne pravice za Prekmurje, zaradi njegovih gospodarskih, jezikovnih, verskih in drugih posebnosti.

40 Kljub težavam pri navajanju na skupno življenje je čas med vojnama Prekmurje utrdil kot slovensko narodno območje in če so prekmurski Slovenci sami pred skoraj osemdesetimi leti še dvomili v to, ali je bila odločitev njihovih narodnih voditeljev pravilna, so v naslednjih desetletjih imeli veliko vzrokov za dvom, da mnogim znotraj slovenskega narodnega jedra ni jasno, kje so slovenske etnične meje in kako se jih ohranja. Svojevrstno nezaupanje v narodno zavest tukajšnjih Slovencev so pokazale jugoslovanske oblasti z odločitvijo, da v kraje z madžarsko narodno skupnostjo naselijo primorske in istrske koloniste, ki jih je rapalska pogodba oropala njihove zemlje ali pa so se morali izseliti zaradi svojega protifašističnega delovanja. Izbrati za to Prekmurje, daleč najbolj gosto naseljeno slovensko pokrajino, pokrajino s številnimi nerešenimi gospodarskimi in socialnimi problemi, ki je prav zaradi tega stoletje dajala največ izseljencev in sezonskih delavcev, to je mogoče storiti le ob pomanjkljivem poznavanju stanja. Obnašali so se tako, kot so se obnašale madžarske oblasti zadnjih petdeset let, in bili zaradi tega tudi enako „uspešni". Dodeljevanje zemlje le po narodni pripadnosti z namenom „izboljšanja narodne sestave obmejnih predelov" in zanikanje socialnih razmer ni moglo uresničiti pričakovanja, da bo po naselitvi kolonistov mejno območje narodno utrjeno. Domačini so prišleke odklanjali iz gospodarskih, Madžari pa tudi iz narodnostnih nagibov. Zato so eni in drugi živeli zase, vsak s svojim deležem težav in revščine. Na koncu jih je še enkrat pregnal fašizem, tokrat madžarski, kolonije pa so pričele ponovno dobivati prvotno narodnostno podobo.

41 Podobno izkušnjo s kolonizacijo je doživelo Prekmurje po drugi svetovni vojni. Ker zaradi številnih vzrokov, predvsem madžarskega okupacijskega sistema,

42 ni razvilo takšnega narodnoosvobodilnega gibanja, kakor smo ga poznali na ostalem slovenskem ozemlju, je bilo ponovno deležno nezaupanja in očitkov o madžaronstvu. Temu so se po - za novo oblast poraznih - rezultatih volitev v ustavodajno skupščino leta 1945 pridružili očitki o „nesposobnosti za odločno revolucionarno akcijo", zato so morali vse pomembnejše politične funkcije v pokrajini prevzeti kadri iz drugih delov Slovenije, katerih najpomembnejša kvalifikacija je bila, da so sodelovali v revoluciji in bili zato menda dovolj narodno zavedni. Medtem ko so prekmurski Slovenci v desetletjih od priključitve k matičnemu narodu vendarle dosegli narodno in kljub mnogim nerešenim problemom tudi gospodarsko konsolidacijo, pa se je veliko drugače godilo Slovencem, živečim v desetih vaseh okoli Monoštra, katerih ozemlje je s trianonsko mirovno pogodbo pripadlo Madžarski. V Hortyjevi kraljevini, za katero je bil Trianon največja nacionalna katastrofa in ki je vso svojo nacionalno politiko utemeljevala na reviziji te pogodbe ter se zato tudi odločila sodelovati v drugi svetovni vojni na strani Nemčije, ni bilo nobene možnosti, da bi porabski 217