Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Metka Fujs (Murska Sobota): The Formation of National Identity of the Prekmurje Slovenians

Oblikovanje narodne identitete pri prekmurskih Slovencih Imeni Vendvidék in Tótság torej v madžarskih virih pomenita prostor, kjer bivajo Slovenci, enako kot to pomeni Slovenska okroglina ali Slovenska krajina. Slednje ime zasledimo prvič v Sztarinah seleznih ino Szalaszkih Szlovenov, rokopisu Jožefa Košiča, ki naj bi ga napisal po letu 1845, torej več let po tistem, ko je tudi sam dojel zmotnost svoje vandalske teorije. Njegov članek Ali so na madžarskem Vandali, objavljen v reviji Tudományos Gyűjtemény leta 1827,

13 je namreč ostro zavrnil madžarski duhovnik in zgodovinar Lajos Bitnitz, ki gaje opozoril, da jezik prekmurskih Slovencev ni veliko drugačen od tistega, ki ga govorijo na Spodnjem Štajerskem in na Kranjskem in da ima ta jezik svojo katedro v Gradcu in Ljubljani.

14 Ime Slovenska krajina seje ob koncu 19. stoletja udomačilo pri mnogih prekmurskih piscih in so ga uporabljali vse do druge svetovne vojne, nekateri pa ga uporabljajo še danes. Že pri Košiču je pomenila Slovenska krajina celotno območje današnjega Prekmurja in Porabja, enako kot so tudi madžarski pisci v 19. stoletju prenesli ime Tótság ali Vendvidék na celotno območje. Nobeno od navedenih imen tega prostora v zgodovini ni pomenilo tudi neke zaključene cerkvenoupravne ali civilnoupravne enote. Po augsburškem miru leta 955 je ozemlje današnjega Prekmurja sicer spadalo v madžarsko interesno območje, vendar ga ni nihče resnično upravljal. Tudi po vključitvi v madžarsko civilno in cerkveno upravo okrog leta 1090 je ostalo več ali manj razdeljeno. Cerkvenoupravno je bilo vsaj formalno združeno pod zagrebško škofijo od njene ustanovitve leta 1094 pa do razmejitve z györsko škofijo leta 1176 in nato do ustanovitve sombotelske škofije leta 1777 oz. prevzema formalne jurisdikcije lavantinske škofije nad Prekmurjem brez Porabja 1923.

15 Civilnoupravno je bilo Prekmurje od premaknitve madžarsko-nemškega obrambnega pasu na Kučnico in Radgono razdeljeno med Žalsko županijo, ki ji je pripadlo t.i. dolnje Prekmurje, in Železno županijo, ki ji je pripadlo t.i. gornje Prekmurje s Porabjem. Meja med županijama je potekala na črti med Muro pri Dokležovju, Bogojino in današnjo slovenskomadžarsko mejo severno od Motvarjevec. Takrat postavljena županijska meja je ostala tako ali drugače aktualna prihodnjih devetsto let, bodisi kot meja med zemljišči, kot meja med soboškim in lendavskim okrajem ali še do pred kratkim med soboško in lendavsko občino. V takšno razdelitev so nekoliko posegle le jožefinske reforme, s katerimi je bilo to območje razdeljeno v tri okraje: Tótság s sedežem v Monoštru, Őrség s sedežem v Őriszentpétru in Vendvidék s sedežem v Murski Soboti. Toda za časa Leopolda II. so bili ponovno ukinjeni. Drugi poseg je bil nekajdnevni zvezdni trenutek Vilmoša Tkalca, ki je od 29. maja do 4. junija 1919 območje gornjega Prekmurja, na jugovzhodu razširjeno do črte Mura pri Gornji BistriciPolana-Genterovci pri današnji slovensko-madžarski meji, združil v svoji Murski republiki.

16 Osrednji pomen v oblikovanju etnične skupnosti in tako tudi naroda ima jezik. Največje za uveljavljanje narodnih jezikov v Evropi in tudi pri nas storila reformacija, ko je zahtevala, naj imajo verniki dostop do verskih resnic neposredno v svojem jeziku. Zaradi močne opore med plemstvom je protestantizem prodrl med tukajšnje slovensko prebivalstvo takrat kot v ostale slovenske pokrajine in dežele ter pustil globlje korenine že sredi 16. stoletja. Glede ohranjanja in izražanja v narodnem jeziku sta se takrat v Prekmurju prepletla dva pomembna dejavnika. Prvi je dejstvo, da je to območje tik pred reformacijo, zaradi neurejenih cerkvenoupravnih razmer, neformalno v celoti ponovno upravljala zagrebška škofija. V Zagrebu šolajoči se duhovniki so se tam seznanjali s podobnim kajkavskim jezikom, v katerem so opravljali obredje in vanj prevajali stare cerkvene pesmi, nekatere molitve in obredne 211