Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)
Metka Fujs (Murska Sobota): The Formation of National Identity of the Prekmurje Slovenians
Metka FUJS obrazce. Kontinuiteta prisotnosti kaj kavskega jezika v Prekmurju seje nadaljevala tudi v času reformacije, ko so bile tukaj močno prisotne tudi kajkavske knjige, ki so jih tiskali v tiskarni Jurija Zrinskega v Nedelišču. Drugi pomemben dejavnik je bil vpliv protestantizma iz Kranjske, Koroške in Štajerske ter preko potujočega ljubljanskega tiskarja Janža Mandelca tudi z Gradiščanskega. Pregnani protestantski predikanti iz avstrijskih dežel so skupaj z verniki našli zatočišče onkraj Mure pri ogrskih plemičih. 17 Edina protestantska vizitacija iz leta 1627 tako omenja tri slovenske knjige, najdene pri cerkvi sv. Trojice v Petrovcih, in sicer: Hieronimovo Biblijo s strganimi listi, Spangenbergovo Nemško postilo za nedelje in praznike ter Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile. Knjige so sem gotovo prinesli iz avstrijskih dežel pregnani kranjski duhovniki. 18 Vzpodbuden odnos protestantov do pisanja v maternem jeziku je našel svoj odmev v prvih časovno in krajevno izpričanih jezikovnih spomenikih: Martjanski pogodbi iz leta 1643 19 in zbirki cerkvenih in posvetnih pesmi, zapisanih med leti 1649 in 1710, v t.i. Martjanski pesmarici. 20 Potem ko so protestanti po popolni rekatolizaciji do leta 1732 izgubili vse župnije, je njihov vpliv na duhovno usmeritev ljudi potekal zgolj preko knjig, učiteljev in uradnikov in ne več preko župnij. Pomembno vlogo je imel pri tem pietizem, ki si je prizadeval širiti krščanski evangelij po vsem svetu in je v ta namen namesto dogmatske pravovernosti udejanjal nekatere konkretne naloge za poživitev vere med rezličnimi ljudstvi. Pietistično tiskovno središče v saškem mestu Halle je prevzelo skrb za redno prevajanje protestantskih knjig za Slovence in Madžare in v ta namen iskalo stik s protestanti in njihovimi pisatelji v teh deželah. V Halleju je leta 1715 izšla tudi prva prekmurska knjiga: prevod Luthrovega Malega katekizma, prirejenega po madžarskem prevodu, tj. Györskem katekizmu, kije prav tako izšel v Halleju, in sicer leta 1709. Avtor Franc Temlinje na prvi strani zapisal, daje ta katekizem: „...zdaipak na szlovenszkijezikprelozseni... " Sloveni, slovenski, vogrski Slovenci, slovenski jezik, stari slovenski jezik pa so izrazi, ki so jih zase in svoj jezik takrat uporabljali Prekmurci. Slovenski značaj prvega prekmurskega abecednika iz leta 1725 Abecedarium Szlowenszko je že v naslovu poudaril neznani avtor. V Halleju je leta 1747 izšel tudi prevod Réd zvelicsánsztva, ki gaje avtor Mihael Sever z Vaneče posvetil „Lüblénomi Szlovenszkomi Narodi, steri Evangelicsánszko Vöro vadlüe". Štefan Küzmic je svoje temeljno delo Nouvi zakon ali Testamentom, „zdaj oprvics z grcskoga na sztári szlovenszki jezik obrnyeni" leta 1771 posvetil „...našim med Muro in Rabo prebivajoučim Slovenom" in je v Predgovoru zapisal: „Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivaj očim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edino razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda. Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko od vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. " 21 Prav iz 13. in 14. poglavja Predgovora je razvidno, daje tako Kiizmič kakor tudi ostali prekmurski pisci poznal Trubarjeve in Dalmatinove slovenske prevode, vendar seje zaradi razlike v jeziku odločil za svojega. Prekmurci so se tedaj torej imeli za Slovence, zavedali so se sorodnosti, vendar se še niso istovetili s Slovenci v notranji Avstriji. So se pa le-ti, predvsem slavisti, prav preko Kiizmičevega dela prvič seznanili z ustvarjalnostjo tukaj živečih Slovencev. Zaradi svojih neteoloških, zgodovinskih, jezikovnih in kulturnih elementov, ki madžarskim oblastem 212
