Kovács Attila (szerk.): Határok mentén. Fejezetek Csekefa, Kisfalu, Pártosfalva, Szentlászló és Szerdahely történetéből (Pártosfalva - Ljubljana - Lendva, 2015)
László Göncz: Območji Prosenjakovcev in Motvarjevcev od srede 19. do zadnje četrtine 20. stoletja
mariborskega Narodnega sveta in jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci o aneksiji. Konkretno teritorialno odločitev je na mirovni konferenci v sodelovanju s strokovnjakom Matijem Slavičem, ki je izviral z desne strani reke Mure (Bučečovcev), predlagal ameriški univerzitetni profesor Johnson. Nanj je med drugim domnevno vplivalo tudi odločno stališče Kleklovega načrta, in sicer, »da se pod tujo oblastjo ne sme izgubiti niti en prekmurski Slovenec«.56 Ključnega pomena je bilo dejstvo, da se je jugoslovansko stališče o območju današnjega Pomurja korenito spremenilo, zahteve pa so postale odločnejše. Po trditvi virov je bila odločilnega pomena predvsem dejavnost Cvijiča, znanega srbskega geografa. Vprašanje območja ob Muri je bilo povezano z določitvijo severnega odseka jugoslovanske oziroma slovenske meje - v primeru enega dela, to je Koroške, so odredili plebiscit - in z nastajanjem jugoslovansko-madžarske meje od Pomurja pa vse do Banata. Ker je bil 12. maja položaj glede jugoslovanskih interesov še vedno videti brezupen, so člani jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci svoje argumente poskusili uveljaviti tudi s pomočjo pomembnih osebnih stikov. Češki zunanji minister Edvard Beneš je glede Pomurja in Koroške osebno posredoval pri francoskem predsedniku teritorialne komisije Tardieuju in vplivnem ameriškem poslancu Lansingu. Na Tardieujevo odločitev so seveda vplivali tudi drugi argumenti. Dejstvo je, da je predsednik teritorialne komisije 17- maja 1919 hrvaškemu članu jugoslovanske komisije Trumbiču predlagal, naj - osredotočeno na Prekmurje in Koroško - zaprosijo za ponovni sprejem pri Svetu desetih. Jugoslovanska delegacija se je dan pozneje, 18. maja, odločila, da bodo pri francoskem predsedniku vlade Clemenceau, takrat najvplivnejšem politiku na mirovni konferenci, zahtevali celotno območje Pomurja in Porabja. Jugoslovani pri slednjem sicer niso bili uspešni, Pomurje pa so dobili skupaj z vasmi, kjer so prebivali Madžari. Svet petih je namreč 9- junija 1919 sprejel predlog Tardieujeve komisije, katerega podlaga je bil Johnsonov načrt, in s tem je, glede območja ob Muri, praktično določil mejo med Jugoslavijo in Madžarsko. Jugoslovanska delegacija je 16. julija 1919 od antante zahtevala vojaško zasedbo Pomurja, kar je Vrhovni svet mirovne konference odobril 1. avgusta. Jugoslovanska vojska je pokrajino zavzela 12. avgusta.57 Ko so se v Parizu in na drugih političnih prizoriščih odvijali usodni dogodki, se prebivalstvo prekmurskih naselij, kjer so živeli Madžari, vključno z okolico Prosenjakovcev in Motvarjevcev, ni temeljiteje ukvarjalo z vprašanjem odcepitve, saj si tega takrat niso mogli niti predstavljati.58 V nekajmesečnem obdobju vladavine Mihálya Károlyija na območju Prosenjakovcev in Motvarjevcev ni bilo pomembnejših dogodkov. Dogodki po t. i. 'revoluciji z astrami' (őszirózsás forradalom) na pretežno kmečko prebivalstvo te pok56 Slavič Matija: Naše Prekmurje. Zbrane razprave in članki. Murska Sobota, Pomurska založba, 1999- 39-57 Göncz László: Muravidék, 1919. A proletárdiktatúra időszaka a Mura mentén és a vidék elcsatolása. V: Vasi Szemle, 2001, LV. évfolyam, 2. szám. 147-167. 58 Göncz László: A Muravidéki magyarság 1918-1941. Lendva, Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet, 2001. 74. 311
