Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
Szegedija leta 1585 sprejel škofovski prestol, na katerega je pretendiral tudi dekan iz Cseprega János Reczés, ki je bil do helvetske reformacije precej zadržan. Izhajajoč tako iz stališča dvora kot veleposestnika Ferenca Nádasdyja, ki je vladal v večjem delu Prekdonavja, je Beythe svoje kalvinske poglede najprej oznanjal le previdno. Šele na sinodi v Csepregu spomladi leta 1587 se je pokazalo, da sledi Beythe kanonom iz Hercegszőlősa ter da iz njih izvira tudi njegov verski nazor. Po izdaji kanonov iz Cseprega so se luteranski duhovniki pod vodstvom dekana Jánosa Reczésa zoperstavili Beytheju in ga zatožili pri Ferencu Nádasdyju. V domačih cerkvenih krogih je tedaj že postala splošno znana Formula Concordiae, leta 1577 v Nemčiji izdana Knjiga enotnosti, v kateri so proti helvetskim naukom postavljeni luteranski. Ohranjen je seznam duhovnikov, podpisnikov Concordiae, toda med njimi ni hodoškega duhovnika. Župan Gergely Horváth Stansith iz Körmenda, ki se je opiral na Formulo Concordiae, si je prizadeval zaustaviti širjenje kalvinistične usmeritve, ki so jo sem prinesli luteranski duhovniki nemškega rodu iz podonavskega območja Szepességa. Beytheja in njegove somišljenike so trikrat prisilili v verski spor, katerega pravda je bila 1. in 2. junija 1591 pod predsedstvom Ferenca Nádasdyja. Pravda v Csepregu, ki je potekala med Istvánom Beythejem in duhovnikom, posvečenim v Gradcu Severinusom Scultétijem iz Bardejova, je bila usmerjena na Gospodovo večerjo oziroma pomen besed „to je moje telo”.13 Beythe István in sin András sta Csepreg zapustila drugega dne pravde, ker nista soglašala z vsebino zapisnika o razpravi prejšnjega dne. S tem je kljub navidezni slogi leta 1591 prišlo do razkola med podonavskimi kalvinci in evangeličani, po smrti Istvána Beytheja leta 1612 pa so se kalvinci že organizirali ločeno. V kolikor spregledamo zakone, naperjene zoper sacramentariumom, protireformacijsko gibanje, podprto s strani katoličanov in države konec 16. in v začetku 17. stoletja, še ni doseglo območja cerkvene županije. Največja protestantska velikaša Batthyány in Nádasdy se nista borila za versko svobodo pod Bocskaijevim, v boju je le sodeloval Tamás Széchy. Prav zato so Bocskaijevi hajduki leta 1605 zažgali njegov grad v Güssingu in številna manjša in večja naselja v Prekmurju, med njimi tudi tista, ki so jih naselili s Štajerske izgnani evangeličanski pridigarji, Mursko Soboto, Rakičan in domnevno Beltince ter staro cerkev na območju Motvarjevcev. Bocskai se je boril za svobodo „religio romana, lutherana in helvetica” in zahvaljujoč njemu so lahko vsi protestanti ne glede na stan in položaj po podpisu mirovne pogodbe 1606 leta na Dunaju na območju celotne države svobodno izpovedali svojo vero, se rešili oblasti katoliškega škofa in pristojnosti cerkvenih sodišč ter so v skladu z zakoni na kronski posesti ustanovili prekdonavski cerkveni okraj. V prvi tretjini 17. stoletja se je spet okrepil verski boj in razprave za povrnitev kalvinskih verskih skupnosti, ki se je začel v krogu evangeličanov, v zadnji tretjini stoletja so ga dodatno zaostrili trpljenje in boj proti nasilni protireformaciji. Pravo razsulo kalvinske skupnosti se je začelo v 17. stoletju. Skupnosti duhovnikov, podpisnikov skrajne luteranske izjave Formula Concordiae, so se po sporu v Csepregu odcepile od skupnega 13-15) Thury Etele: A dunántúli református egyházkerület története I. Pápa 1908 (Thury) 198
