Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk

protestantskega cerkvenega okraja, toda do leta 1612 formalno niso organizirale lastnega samostojnega cerkvenega okraja.

Duhovniki, ki niso podpisali Formula Concordiae, so na körmendski sinodi leta 1612 za škofa županij Vas, Sopron, Zala, Veszprém in Somogy, to je v tistih gmajnah, ki so zagovarjali kalvinsko izpoved, izbrali duhovnika Istvána Pathayja iz Rehnitza.

Leta 1612 je škof ponovno sklical sinodo na Köveskútu, kjer so ob upoštevanju zakonov, sprejetih na prejšnjih sinodah, utemeljili stališče do verouka, določili stroške delovanja dekanov, duhovnikov, učiteljev, določili sklic sinode dvakrat oz. obvezno enkrat letno in odredili, da morajo gmajne ob „zadnji večerji” uporabiti kruh in vino, ki ga uživamo tudi sicer.

Nimamo podatkov, da bi se sinode udeležil hodoški duhovnik. Poglavitni ukrep sinode leta 1618 v Szentlőrincu je uvrstitev cerkvenih občin v cerkvene županije in ukinitev dotedanje negotovosti. Podrobna uvrstitev dokazuje, da se sinode niso udeležile številne cerkvene občine, ki so bile prisotne na prejšnjih sinodah. Na sinodi v Szentlőrincu so k trem cerkvenim županijam Kiskomárom in sedemnajstim cerkvenim županijam Güssing priključili dvanajst, predvsem hrvaških in nemških občin iz stare cerkvene županije Rehnitz-Schlaning, k cerkveni županiji Körmend pa osem matičnih cerkva. V okvir cerkvene županije Sveti Jurij so spadale kalvinske matične cerkvene gmajne Hodoš, Selo, Martjanci, Murska Sobota, Kančevci, Gornji Petrovci, Szentgyörgyvölgye, Szécsisziget, Turnišče, Sveti Jurij in Velemér.

Iz zapisnikov letnih sinod lahko vse do srede 17. stoletja spremljamo imena duhovnikov, mesta njihovega službovanja, imena na novo nameščenih duhovnikov ter usodo zasedenih in uničenih verskih občin. Med udeleženci sinode na Szentlőrincu leta 1618 zasledimo tudi ime hodoškega kalvinskega duhovnika Istvána Merkatorisa.14 Na sinodi leta 1629 je na seznamu tistih, ki so izostali, navedeno tudi ime hodoškega duhovnika Istvána Hodosija. Po zapisniku sinode iz Köveskúta leta 1640 je mesto duhovnika v hodoški kalvinski gmajni nezasedeno, iz zapisnika sinode v Papi leta 1654 pa izhaja, da je kljub nevarnosti turških napadov prisoten hodoški duhovnik Ferenc Tárkány s svojimi triindvajsetimi tovariši iz cerkvenega okraja Őrség in Körmend.15

Znani kalvinski duhovniki Hodoša:

1.István Merkatoris (Kalmár)

(1618),

2.István Hodosi**

(1629),

3.Ferenc Tárkány

(1654).

Vse slabši odnosi z evangeličani in vse hujša beda so ob drugih nevšečnostih sredi 17. stoletja pomenili posebno veliko breme. Nedvomno je, da so se v notranjem življenju cerkve pojavljala nesoglasja, ki so delno izvirala iz različnih verskih nazorov, saj se je pri evangeličanih ohranilo npr.

**) Krajevno ime Hodoš zasledimo na madžarskem jezikovnem območju več kot petnajstkrat v različnih povezavah in pogosto srečamo tudi priimek Hodoš, ki so ga tekom zgodovine nosili številni znani kalvinistični duhovniki.

Gyula Bencik je v svojem delu Őrségi templomok (Cerkve Őrséga) zapisal, da je pogrebu Ferenca Batthyányja leta 1625 je prisostvoval kalvinistični duhovnik Őrséga Tamás Hodosi. Neka družina Hodossy leta 1287 pridobila donacijo v naselju zgodovinske županije Pozsony. Na sinodi v Papi je bil leta 1654 omenjen duhovnik István Hodosy iz Láza (cerkvene okraj Pape). Na sinodi leta 1643 je bil prisoten kalvinistični duhovnik iz Szentpétera, Dániel Hodosi. Hollóski predstavnik cerkvene županije Őr in Körmend je prav tako kalvinistični duhovnik István Hodosi. Sámuel Hodosi iz Debrecena je bil med leti 1707-1710 škof Prekdonavskega cerkvenega okraja. Dolžnost kalvinističnega duhovnika v kalvinistični skupnosti Motvarjevci je med leti a 1919-1927 opravljal Lajos Hodosy.

199