Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Branko Kerman: Régészeti kutatások a hodosi Szent András templomban

75). V bližini ledine Mazek so vidni ostanki razkopane gomile.

S topografskimi ogledi na Hodošu je bil dokumentiran prostor oz. lokacija izginule srednjeveške cerkve sv. Andreja, katere nastanek pisni viri postavljajo v 12. stoletje (Zelko 1959, 236).

Cerkvica naj bi ležala v Spodnjem Hodošu, ob glavni cesti nad današnjo samopostrežbo, na terasi, ki jo z vzhodne in zahodne strani omejuje cesta. Obe cesti pa se na vrhu terase združita v eno cesto, ki pelje v Zgornji Hodoš. Cerkev je stala na ravnem dominantnem platoju terase, kjer so danes njiva, sadovnjak in domačija (sl. 2). Pri ogledu prostora smo na obrobju obdelovalne površine odkrili večjo količino neuporabne opeke in ometa, ki so ga domačini zaradi lažje obdelave zemlje odvažali z njive.1

Zgodovinski viri o hodoški cerkvi

I. Zelko, eden največjih poznavalcev srednjeveške zgodovine Prekmurja, pravi o hodoški romanski cerkvi, „da je stala sredi naselja, na odličnem prostoru in orientirana proti vzhodu”, da je bila romanska, njen zavetnik pa je bil sv. Andrej. Dolga je bila 9 do 10 m, široka pa 6 do 7 m. Po tlorisnem tipu je bila sorodna domanjševski kapeli. Imela je polkrožno apsido z obokanim prezbiterijem, z oknom na vzhodni strani apside ter pravokotno ladjo. Za časa turških vpadov je bila cerkev tako močno poškodovana, da je bila potrebna tako znotraj kot zunaj ne le popravila, temveč gradnje na novo. O zelo slabem stanju natančno poroča najstarejši popis te cerkve iz leta 1698 (Visitatio Kazoiana 1698). Ponovno je cerkev vizitirana leta 1713/1714 (Visitatio Scacchiana 1714), cerkveni zavetnik je bil še vedno sv. Andrej. 19. novembra leta 1732 je bila cerkev protestantom odvzeta in vrnjena katoličanom. Sledilo je popravilo in renovacija cerkve. Ni znano, do kakšne mere je bila cerkev prenovljena, dejstvo pa je, da je po prenovi nastala sprememba v svetniškem zaščitniku cerkve; posvetili so jo namreč sv. Elizabeti .2

Leta 1826 je cerkev doletela žalostna usoda, ko je pogorela in bila opuščena. Okoli leta 1900 so bili še vidni ostanki razpadajočih cerkvenih ostankov. Ves gradbeni material (opeka in kamni), ki je ostal od cerkve in bil uporaben, so domačini razvozili, tako da je cerkev izginila s površja zemlje (Zelko 1940, 70; Zelko 1959, 235-238; Zelko 1983, 242 - 243; 310-311).

Hodoško romansko cerkev so veliko let uporabljali protestantski verniki in to vse do leta 1732. Hodoški duhovnik Géza Heiner v zgodovini hodoške gmajne prav tako omenja ruševine cerkve in pravi, da je bila le-ta zgrajena leta 1236 ter da je njen propad velika škoda (Heiner 1933, 63).3

1) Zemljišče najdišča je last Elizabete Kerčmar, Hodoš 27 (pare. št. 2387,2388, k. o. Hodoš). Lokacijo cerkve potrjuje kupoprodajna pogodba zemljišča iz leta 1900, ki govori o „cerkvenem hribu", ki je bil v lasti szombathelyske rimokatoliške škofije. Kopijo pogodbe hrani Pokrajinski muzej v Murski Soboti. Zahvaljujem se lastnici parcele, da je dovolila arheološke raziskave na parceli in za podporo pri arheoloških izkopavanjih.

2) Morda so ob renovaciji cerkve leta 1732 povečali cerkev do te mere, da so staro opustili in zgradili novo ladjo cerkve in povečali apsido iz materiala starejše cerkve. Te je ena od možnih interpretacij nastanka druge (mlajše) cerkve na Hodošu, katere temelje smo odkrili z arheološkimi izkopavanji.

3) Avtor ne navaja vira, kakor tudi ne nobenega drugega podatka o tem, kje je dobil letnico 1236, ko naj bi bila zgrajena romanska cerkev na Hodošu.

90